Vse slovenske sorte češenj rastejo v Češnjicah (FOTO)

Jože Povšič je leta 1982 posadil prvo sadiko v svojem nasadu češenj. Danes ima že 62 sort in 77 dreves.
Fotografija: Z bero v Jožetovi zidanici FOTOGRAFIJE: Drago Perko
Odpri galerijo
Z bero v Jožetovi zidanici FOTOGRAFIJE: Drago Perko

Pravijo, da so češnje doma v Goriških brdih. A najdemo jih tudi drugod po Sloveniji, statistični urad je pred dnevi objavil, da imamo v našem raju pod Alpami kar 28 krajev, katerih imena so povezana s češnjami. Obiskali smo Češnjice pri Trebelnem, kjer živi 65-letni Jože Povšič, moški, ki ga lahko mirno označimo za pravega češnjeljuba!
 

Češnja pri češnji


»To sta Suzi in Pika,« po pozdravu in pristnem stisku roke pokaže na prijetni kobili, ki sta v svoji staji in pozorno spremljata, kaj se dogaja okoli njiju. Imata kaj videti, tja dol do doline je češnja pri češnji. Jože ima kolekcijski nasad češenj. »Kolekcijski se imenuje zato, ker je vsako drevo druge sorte. Gre za kolekcijo, zbirko. Kar 62 sort raste tu, skupaj pa imam 77 dreves. Zakaj 77? Ker imam isto sorto češnje na divjaku, visokem drevesu, in še na nižji podlagi. A z leti sem ugotovil, da pri nas bolje uspevajo tiste na divjaku kot nizke, ki jih je treba okopavati. V mojem nasadu so različne sorte, od zelo zgodnjih do zelo poznih, od črnih do rumenih, od navadnih do hrustavk, od starih domačih sort do najnovejših, od zelo debelih do drobnih.
So sorte, ki nikoli ne razočarajo.
So sorte, ki nikoli ne razočarajo.

Ob robovih nasada rastejo posajene ali samonikle divje češnje, ki so najboljše opraševalke cepljenih, njihovi dišeči drobni plodovi pa so odlični za namakanje v žganje (češnjevo žganje ali liker),« nadaljuje Jože, ki sadi na lapornati zemlji, ki zaradi bazičnosti ustreza češnjam. »Bolj sem usekan na ekologijo. Tu ni nobenih kemikalij. Dodajam jim kompost, ki nastane iz eno leto odležanega hlevskega gnoja. Pristavim še pepel, ker odganja mravlje in uši,« navrže Jože, ki je domačin, Češnjice so njegov rojstni kraj. Nekaj let je že upokojen, zdaj ima še več časa.


»Rad sem v naravi,« pravi, ko se sprehodimo med drevesi. Takrat mu misli uidejo v otroštvo, mlada leta. »Ko sem bil otrok, smo imeli v vasi velike debele češnje. Bile so stare, začele so se sušiti. Pa smo se mladi skupaj usedli in se odločili, da vzpodbudimo vso vas in začnemo saditi češnje,« se ustavi v začetku 80. let, ko je sledila totalna mobilizacija. »Iz Maribora smo pripeljali več kot 200 sadik, po vsej vasi smo jih posadili, vsaka družina jih je imela vsaj po 10. Od tedaj se v Češnjicah češenj ne rabuta več,« smeje se pristavi Jože, ki je prvo sadiko v svojem nasadu zasadil leta 1982!
 

Z veseljem podari cepič


»Zdaj imam ves sadni izbor za Slovenijo, določa ga Kmetijski inštitut Republike Slovenije in ga na tri oz. pet let osveži. Imam tudi nekaj sadik iz Nemčije, Hrvaške in Italije,« opiše Jože, ki z veseljem doda novo sorto. Nekaj manjši nasad, s 50 sortami, imajo v Novi Gorici.


»Ko društva izvedo, koliko sort imamo, se pogosto javijo in prihajajo po cepiče. Zanima jih, katere so najboljše ali najdebelejše,« se razgovori in na hitro postreže z abecedo sadjarstva: »Cepič je osnovni leseni del, ki ga odrežeš iz cepljenega mesta in ga potem odcepiš na divjo češnjo. Tam se prime, vcepi, točno ista sorta potem zraste naprej.« Pove, da je letos povprečna letina. Spomladi je bilo malce pozebe, zdaj pa malce preveč dežja. »Zato češnje zdaj pokajo,« nam pokaže in v isti sapi doda, da vse to počne za svojo dušo in iz ljubezni do vasi. Plodov ne prodaja, rad pa povabi prijatelje, da pridejo in si naberejo češenj, sicer prvi sadež, ki ga narava da človeku v koledarskem letu.
 

S knjigo v roki


Kako naprej? »Prostora imam še dovolj. Predlani sem posadil zadnjo sorto. Ko bom kaj našel, bom dodal,« pove. Za svoj nasad je zrisal poseben zemljevid, da točno ve, kje je katera sorta. V zgornjem delu je sadil zgodnje, in bolj ko gre človek v dolino, poznejše so. Praviloma ima plodove od 1. maja do 15. julija. Pohvali sorto van, ki je bila v Slovenijo prinesena leta 1975 iz Anglije, izhaja pa iz Kanade. »To je češnja, ki rodi vsako leto. Sadež je okusen in debel, ima pa malce kratek pecelj, zato je malce neroden za obiranje,« pove. Posebno mesto in pozornost si zaslužijo brusniške hrustavke, še posebno v čislih pa so pri njem tri drevesa, ki so del stare slovenske sorte hrustavk.

»Nimajo posebnega imena, imenujejo se pač hrustavke. Rodi vedno, pa naj bo pozeba, dež ... Ona rodi. To so starodavne sorte, na katere se lahko vedno zaneseš. Pri sodobnih cepljenih ni tako. Šele ko se začnejo barvati, si lahko prepričan, da bo rodila,« poznavalsko razloži sogovornik. Skozi nasad se sprehaja s knjigo v roki.


Dr. Julija Smole z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je napisala knjigo Češnje in višnje. Prav dr. Smoletova je bila Jožetova mentorica in oseba, ki ga je podpirala in vzpodbujala pri oblikovanju kolekcijskega nasada na tem koncu Dolenjske. V Češnjicah v čast češnji in vaščanom naredijo praznik češenj, na vsakih toliko let se zberejo 15. junija. Z razlogom! Tega dne goduje sv. Vid, ki je češenj sit. Pri Jožetu teh ne zmanjka zlepa. Za dobro glasbo v teh koncih in širše pa skrbi ansambel, uganili ste, Češnjev cvet. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije