ŠEGA

Venčki odganjajo zle duhove in kače

Objavljeno 23. junij 2018 22.48 | Posodobljeno 23. junij 2018 20.20 | Piše: Iztok Ilich
V Štanjelu so pred leti obudili zamirajočo šego in pritegnili tudi moške.
Klasika z nekaj domišljije FOTO: Iztok Ilich
Po kratki definiciji, zapisani pred petimi leti ob sprejemu šege v register nesnovne dediščine, sta »spletanje venčkov sv. Ivana na kresni večer in njihovo obešanje na vrata domov značilni za vasi na Krasu. Šega temelji na ljudskem verovanju v posebno moč rastlin, nabranih na kresni večer, ki naj bi ljudi in domove varovale pred nesrečami«. Dodamo lahko, da svetoivanske venčke pletejo tudi Slovenci v okolici Trsta, v Brdih in drugod, kjer so svojčas verjeli, da obešeni na hišnih vratih domače varujejo tudi pred zlimi duhovi in kačami ter hkrati pomenijo dobrodošlico gostom.
image
Klasika z nekaj domišljije FOTO: Iztok Ilich

Odkar so v Štanjelu pred 18 leti na pobudo Andreja Malniča, že pokojnega direktorja Goriškega muzeja, obudili to zamirajočo šego, se je veliko spremenilo. Staro navado so iz zasebnosti borjačev, kamnitih kraških dvorišč na notranjem ali zunanjem grajskem dvorišču, začeli predstavljati širši javnosti. Prvo mentorico, Kristino Rudež, je nasledila za svoje venčke največkrat nagrajena Alma Švagelj. Seveda so vsakomur, ki si želi odnesti domov svoj venček, pripravljene svetovati in pomagati tudi druge izkušene domačinke. Dolgoletna organizatorka Duška Švagelj, ki je zaslužna, da je prireditev prebrodila tudi bolj »suha leta«, je še vedno zraven. Zadnja leta nad dogajanjem bdi štanjelski TIC v okviru Javnega zavoda Komenski Kras.
image
Fanta nista samo gledala.

V preteklih letih je občasno prevladovala tekmovalnost, včasih bolj iznajdljivost in domiselnost, v jedru pa lepa zgodba pletenja venčkov ostala nespremenjena. Pravi so samo venčki, spleteni iz »križcev« ali »mahu svet'ga J'vana«, kot na Krasu rečejo živo rumenim zvezdastim cvetkom grmičkov homulice, ki rastejo pod starimi kamnitimi zidovi in obrobljajo steze skozi kraško gmajno.
image
Križci ali mah svet'ga J'vana

V zadnjem času jim vedno pogosteje delajo družbo venčki, v katere so vpleteni cvetovi, listi in vejice različnih drugih divje rastočih pa tudi gojenih rastlin, kot nalašč za ustvarjanje bolj barvitih domišljijskih vzorcev in poudarkov. Vedno so izdelki spretnih prstov vzbujali občudovanje obiskovalcev Štanjela, ki so se tam znašli ob najdaljšem, le dve minuti manj kot 16 ur trajajočem dnevu pred najbolj magično nočjo v letu.
image
Rman se lepo posuši.

Letos so pletenje venčkov prvič organizirali tako, da bo prišlo na svoj račun čim več ustvarjalcev in občudovalcev. Štanjevke in Štanjevci so jih prvič, 17. junija, pletli predvsem zase, za okrasitev domačih vrat, za turiste in druge obiskovalce pa jih bodo delali jutri, prav na praznik svetega Janeza Krstnika, za Primorce svetega Ivana.
image
Sivka je vedno bolj priljubljena.

Čeprav veljajo ukvarjanje z rožami, sestavljanje šopkov in spletanje venčkov tradicionalno za bolj ženska opravila, se znajo v tej veščini gibkih prstov dobro odrezati tudi moški. Ni jih prav veliko, večinoma le poskusijo in kmalu odnehajo. Mladeniča, ki sta se pri prvem letošnjem pletenju venčkov pridružila ženam in dekletom iz Štanjela in okolice – videti je bilo tudi babico z vnukom –, sta bila precej vztrajna, medtem ko Milivoj Furlan iz novega dela Štanjela, ki se je tokrat držal bolj zase, na tem področju že vrsto let več kot rešuje čast močnejšega spola.
image
Cvetovi lukov, rmana, sivke ...

Je zgodba zase, pravzaprav je postal že pravi profesionalec, ki s svojimi košarami z nabranim rastlinjem že dva, tri tedne pred godom svetega Ivana, med drugim zavetnika kamnosekov, pastirjev in vinogradnikov pred točo, napoveduje približevanje tega praznika, ki ima korenine še v predkrščanski, z naravo tesneje povezani dobi.
image
Milivoj Furlan rad eksperimentira.

Venčke plete za prodajo naključnim obiskovalcem Štanjela pa tudi za stalne naročnike in za prodajo v cvetličarni na Opčinah. Kakšnega z ženo Vido, ki je bila vrsto let ena najbolj zavzetih štanjelskih ustvarjalk venčkov, tudi podarita. Bolj kot podjetnost, ki po svoje tudi prispeva k ohranjanju starega izročila, velja omeniti njegovo vztrajnost pri vključevanju novih sestavin in motivov. Tako med drugim uporablja – ne edini, a s posebnim veseljem do eksperimentiranja – šipek, vejice in liste hrasta in oljke, divji česen, srobot, mačice in različne trave. »Vsako trav'co proviram, poskusim, ali bo ostala lepa, ko se posuši, da vidim, ali je za ponucat',« pove.
image
Alma Švagelj med venčki naredi tudi kak šopek.

»Ko sem bil še mulo,« se še spominja gospod Milivoj, »je mama v Kobdilju vsako leto naredila venček in ga dala na vhodna vrata. Zakaj, se nismo posebej pogovarjali. So vedno bili, a se jih takrat še ni šacalo, cenilo, tako kot danes. Ko se je začelo v Štanjelu, sem pomagal ženi Vidi. Delal sem ji obroče in nabiral rože in zelenje. Vedno sem začel že pred veliko nočjo. Ko je zaradi bolečin v rokah morala nehati, sem nadaljeval jaz. In pletem še zdaj. Samo letos pozimi sem naredil čez 200 obročev, čeprav vem, da vseh ne bom porabil.«
Svetoivanskim venčkom zadnje čase dobro kaže, saj z naraščanjem obiska v slikovitem Štanjelu vedno dalj sega tudi glas o tej lepi starodavni šegi. 
Deli s prijatelji