PISMO

Več slave kot logaritmi so mu prinesli topovi

Objavljeno 17. januar 2019 22.57 | Posodobljeno 17. januar 2019 22.57 | Piše: Iztok Ilich
Pismo Jurija Vege prepotovalo veliko sveta in našlo pot v domovino. V revolucionarnem letu 1789 se je izumitelj udeležil vojne s Turki.
Reliefna podoba Jurija Vege na mestu, kjer se je šolal. FOTOGRAFIJE: Iztok Ilich
LJUBLJANA – Nedavno je naš znameniti rojak, baron Jurij Vega, znova pritegnil pozornost strokovne in širše kulturne javnosti. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so ob izteku svetovnega leta kulturne dediščine predstavili že poleti pridobljeno originalno pismo, ki ga je Vega leta 1795 tako rekoč z bojišča pri Willingenu v deželi Hessen z drugim delom rokopisa logaritmov poslal založniku v Leipzig.
image
Reliefna podoba Jurija Vege na mestu, kjer se je šolal. FOTOGRAFIJE: Iztok Ilich

Spraševal ga je, ali je varno prejel prejšnjo pošiljko z rokopisom prve knjige. Zaskrbljenost ni bila odveč, saj so tedanjo Evropo, zlasti mesta vzdolž Rena, s krajšimi premori pretresale vojne, ki so sledile francoski revoluciji. Ni znano, ali je dobil odgovor, zagotovo pa je založnik pošiljki prejel, saj je obe knjigi natisnil.
image
Tomaž Pisanski za vitrino s pismom

Vegovi na deset decimalk izračunani logaritmi so bili ob koncu 18. stoletja izjemen dosežek. Tako rekoč nadomestek za današnje računalnike, kot je dejal profesor Tomaž Pisanski s fakultete za matematiko in fiziko v Ljubljani, ki je ob tej priložnosti s strokovne plati predstavil Vego in pomen njegovega pisma. Opozoril je tudi, da je nadarjeni mladenič kmečkega rodu vso izobrazbo, s katero se je kosal z največjimi učenjaki svojega časa, pridobil doma, na jezuitski gimnaziji – kjer je bil med sošolci tudi Anton Tomaž Linhart – ter na liceju v Ljubljani.
 

Tudi topničar in izumitelj


Več slave in priznanj kot logaritmi in drugi znanstveni spisi so Juriju Vegi prinesli topovi in z njimi povezani izumi. V revolucionarnem letu 1789 se je na primer z vojsko maršala Laudona udeležil vojne s Turki in obleganja Beograda. Poveljeval je oddelkom možnarjev – topov s kratko cevjo in majhnim dometom, ki pa so granate velikega kalibra izstreljevali v visokem loku.

Cilje so zadevale zviška, tako da branilci niso bili varni niti za najdebelejšimi obrambnimi zidovi. Vega je izpopolnil tudi naboje in cevi možnarjev okrepil z obroči, s čimer je še povečal njihovo moč. Te izboljšave so odločilno pripomogle k vdaji turške vojske na Kalemegdanu. Zasluge za uspeh so si lastili drugi, Vegov prispevek pa le ni ostal neopažen.
image
Vegove Logaritemske tablice v dveh delih

Kot poveljnik težkih oblegovalnih topov se je Vega znova izkazal v vojni s Prusi leta 1792. Naslednje leto so ga na Dunaju povišali v majorja bombardirske enote, s katero se je udeležil bojev s Francozi.

Kot ugotavlja Jože Povši v Slovenskem biografskem leksikonu, je poveljeval topništvu, ki je obstreljevalo Fort Louis pri Strasbourgu: »S spretno razporejenimi, močno nabitimi in malo dvignjenimi možnarji je razrušil del zidovja in 13. novembra se je trdnjava vdala.« Čez dober mesec je »v bojih pred Mannheimom na splavu rešil avstrijske topove; leta 1795 je na istem bojišču naročil po svojih načrtih 30-funtna možnarja, ki sta se obnesla pri ponovnem zavzetju Mannheima. Leta 1796 se je kot topniški poveljnik odlikoval pri obrambi Mainza pred Francozi …«
 

Časti in priznanja


V tem obdobju je Vega ob vojaški službi ustvaril večino svojih znanstvenih spisov. Med njimi je leta 1794 na bojišču v Gornjem Porenju dokončal tudi veliki 10-decimalni latinsko-nemški logaritmovnik, svoje najpomembnejše delo – prav tisto, ki ga osvetljuje pred nedavnim odkrito dopisovanje z založnikom v Leipzigu.
image
Maršal Laudon je leta 1798 po močnem obstreljevanju zavzel Beograd.

Leta 1796 je Jurij Vega prejel viteški red Marije Terezije in leta 1800 – tako kot nekaj prej tudi topničar Andrej Čehovin iz doline Branice – dedni baronski naslov; za grb si je izbral baronsko krono s srčastim ščitom in prižgano granato. Tedaj je bil že član vrste uglednih evropskih znanstvenih ustanov, medse pa so ga sprejeli tudi kranjski deželni stanovi. Podaril jim je po en izvod svojih knjig, ki so danes shranjene v NUK. »To je še dokaz več,« je prepričan profesor Pisanski, »da se je imel za Slovenca!«

Po letu 1797 Vega ni več sodeloval v bojih. Septembra 1802, kmalu po tem, ko je postal podpolkovnik 4. topniškega polka na Dunaju, je skrivnostno izginil. Po devetih dneh so truplo našli na obrežju Donave, ali je šlo za umor, samomor ali zgolj nesrečo, pa je ostalo uganka.
Prav tako lahko le ugibamo, skozi koliko rok je šlo Vegovo pismo, preden se je pojavilo na dražbi londonske hiše Christie's. Zanj se je potegoval ugledni zbiralec Aleš Musar, ko je videl, da se za dokument nacionalnega pomena zanima tudi NUK, je nakup prepustil osrednji slovenski knjižnici. 
Deli s prijatelji