ZNAMKE

V Nacetovi hiši diši po suhih klobasah (FOTO)

Objavljeno 20. november 2019 11.57 | Posodobljeno 20. november 2019 11.57 | Piše: Primož Hieng

Edinstveni primer kmečke arhitekture sega v 16. stoletje. Lastnica Natalija Polenec ohranja zgodbe o njenih prebivalcih.

Nacetova hiša v Puštalu pri Škofji Loki FOTO: Wikipedia
LJUBLJANA – Pošta Slovenije je ob jesenskem izidu novih znamk predstavila tudi novo znamko iz serije Kmečke hiše na Slovenskem, na kateri je upodobljena Nacetova hiša v Puštalu 74 pri Škofji Loki. Več kot 500 let staro hišo bomo našli na desnem bregu Poljanske Sore. Zadnjih dvesto let je v družinski lasti, njena zdajšnja lastnica je Natalija Polenec. Podedovala jo je po smrti očeta Toneta, ki je v njej več kot desetletje urejal muzej.

image
Zadnja stran FOTO: Primož Hieng
Nacetova hiša je edinstveni primer kmečke arhitekture 16. stoletja in je kot takšna spomenik državnega pomena. Domačijo sestavljajo štirje objekti: hiša, kašča, senik in kozolec. Hiša z zidano kletjo in sredinskim kamnitim delom, sicer pa v celoti lesena, je bila nekoč krita s slamo, leta 1907 so to nadomestili s t. i. cementnim špičakom, katerega oblika posnema predhodne škrilaste plošče.

Kot pravi lastnica, so leta 1755 temeljito obnovili vso leseno konstrukcijo, spodnjo hišo pa za dober meter povečali. »Kdaj natančno je hiša nastala, ne vemo, strokovnjaki jo umeščajo na začetek 16. stoletja, najdbe keramike v zgornji krušni peči pa govorijo o tem, da bi bila lahko celo starejša, iz 15. stoletja,« pripoveduje Polenčeva. »Posebna je, ker v njej vse deluje tako kot včasih: še vedno zakurimo v krušni peči, da z dimom preženemo mrčes, prezračujemo hišo, obdelujemo vrt in gostimo obiskovalce. Hiša diši po dimu, ne po plesni. V njej sicer ne živimo, jo pa redno vzdržujemo.«

image
Natalija Polenec je zdajšnja lastnica hiše. FOTO: Primož Hieng
In zakaj Nacetova hiša? Hišo v Puštalu je leta 1818 od vdove Elizabete Nastran kupil Nace Ignacij Homan, prvi lastnik, po katerem nosi tudi ime. »Hiša prehaja iz generacije v generacijo in je že več kot 200 let v družinski lasti,« nam ob ogledu pove lastnica. »Homanova žena je za doto v hišo pripeljala skrinjo, na njej je ohranjena letnica 1818. Z razvojem civilizacije so se stvari sicer dodajale, tako je leta 1937 vanjo prišla elektrika.«

Zanimiva je zgodovina Nacetove hiše v prejšnjem stoletju. V njej je bila vse do prve svetovne vojne vaška postojanka z gostilno, kjer so se ustavljali predvsem prevozniki in trgovci, da so lahko napojili in nahranili svoje konje ter se s kakšno čorbo, kosom kruha in kozarcem vina okrepčali tudi sami. Pot skozi Poljansko dolino, ki je vodila mimo Puštala, je povezovala primorski del in notranjost tedanje dežele Kranjske. Denar so si dodatno služili s prevažanjem ljudi in tovora prek Sore z brodom.

image
Hiša je redno vzdrževana. FOTO: Primož Hieng
Do prve svetovne vojne je bila hiša za svoje vaško okolje relativno bogata, kar je bilo razvidno tudi iz načina gradnje in njene velikosti. Je zelo bogato dekorirana, v celoti oblečena v macesnov les, z višjimi stropovi, kot je bilo običajno v kmečkih hišah, in večjimi prostori. Posebna je tudi zato, ker ima dve zrcalno enaki etaži, dve črni kuhinji s kamnitimi oboki, ki so varovali ognjišče, dve hiši, dve kamri in dve krušni peči. Takšna zasnova je posledica dejstva, da je v njej več sto let delovala gostilna, tako da so lastniki spodaj stregli in prenočevali goste, zgoraj pa živeli, pozneje so zgornjo etažo namenili preužitku starim staršem.

image
Bohkov kot v prvem nadstropju FOTO: Primož Hieng
Z začetkom prve svetovne vojne so za družino nastopili hudi časi, pravi Polenčeva: »Med prvo svetovno vojno je avstro-ogrska vojska odkrila najbližjo pot na soško fronto čez Lubnik, zgradili so širši most za prevoz vojske, hrane in municije, tako da je propadel tudi posel z brodom. V Poljanski dolini so v vojsko mobilizirali ogromno moških, tako da so ženske na kmetijah ostale same. Pradedka so vpoklicali leta 1916, po treh mesecih je padel na soški fronti. Prababica je ostala sama z dvema majhnima otrokoma, starima štiri in šest let. Ker vsega ni več zmogla sama, je vrnila dovoljenje za gostilno. Tistega leta se je v hiši začela res huda revščina, in to je bil tudi razlog, da se med vojnama ni spremenila, niti prenovila, vse je ostalo, kot je bilo stoletja prej.«

image
Polde Polenec je v njej živel do smrti leta 1974. FOTO: Primož Hieng
In kdo so bili njeni zadnji prebivalci? »Starejši sin Anton Polenec, moj dedek, naj bi se izšolal za župnika, čeprav je najprej hotel postati slikar,« pojasni vodnica po hiši. »Bister, kot je bil, se je odločil za študij antropologije in biologije. Pozneje je postal znani specialist za pajke in direktor Prirodoslovnega muzeja, vendar od druge svetovne vojne ni več živel v hiši. V njej je ostal mlajši brat Polde Polenec, ki naj bi postal kmet, vendar se je pozneje odločil za šolanje. Pritegnila sta ga gledališče in glasba, končal je študij režije na akademij za gledališče, radio, film in televizijo ter postavil prvo Visoško kroniko na prostem na loškem gradu. Potem je študiral še operno petje, postal tenorist, najprej v ljubljanski, potem v sarajevski operi. Bil je malo čudaški, samski, nikoli se ni poročil, mestno življenje ga ni osrečevalo, tako da se je leta 1966 vrnil v Puštal in živel v hiši do svoje smrti leta 1974.«

Naša hiša je posebna, ker v njej vse deluje tako kot včasih.

Skrb zanjo je pred četrt stoletja prevzel Antonov najstarejši sin. »To je bil moj oče Tone, ki je imel tako kot ded in stric zelo zanimivo življenje,« še pove sogovornica. »Delal je v marketingu v Mladinski knjigi, postavil slovenski knjižni sejem in bil urednik revije Krila za ljubitelje letalstva. Dosegel je, da so hišo razglasili za spomenik državnega pomena, uspelo mu je pridobiti nekaj denarja na razpisih ministrstva za kulturo za menjavo strehe, električne napeljave in ureditev drenaže, Občina Škofja Loka pa je pomagala financirati prenovo krušnih peči. Oče je bil vse dni zaposlen z urejanjem hiše, mi pa smo pomagali, kolikor smo lahko ob službi in družini. Leta 2001 jo je odprl kot muzej, vendar je potem prehitro umrl.«

V njej je bila vse do prve svetovne vojne vaška postojanka z gostilno.

Ob obisku hiše začutimo vonj po dimu in suhih klobasah. Lastnica ohranja zgodbe o prebivalcih hiše in jih pripoveduje obiskovalcem. Ohranjeni predmeti in inventar pripovedujejo svoje zgodbe. 
Deli s prijatelji