V Benetkah gondoljeri, v Piranu barkajoli

»V glavnem so tujci, Angleži, Dunajčani, Nemci in celo Avstralci, a niti domačih turistov ne manjka. Vsi uživajo in več si jih želi tako doživetje ponoviti,« pravi piranski barkajol Marjan Maslo. Že od leta 2013 si s Frenkom Godničem na osemmetrski pasari Mila Zarja prizadevata turistom s panoramskimi vožnjami popestriti dopust. Čoln je staro, a lepo in skrbno obnovljeno plovilo za 12 potnikov, ki jih vozita na vodene oglede obale.

»Ste kdaj pomislili, da bi slovensko obalo ali na primer Piran spoznavali z vodnikom tudi z morja in ga občudovali takega, kot največkrat pozira le na razglednicah? Ti izleti so namenjeni gostom, ki si želijo o Piranu vedeti kaj več, predvsem pa še bolj začutiti njegov mediteranski šarm. Z morja je veduta mesta najlepša in drugačna, kot jo doživiš med sprehodom po ulicah in trgih. S čolna se lepo vidi, kje je bilo mestno obzidje, kako se je mesto širilo, kje so nasipi, kako je rasel pomol, gostje izvedo marsikaj o cerkvi sv. Jurija, pa o svetilniku, spoznajo piranske legende,« pravi Maslo.

Svojevrstni turistični vodniki

Barkajol je za Piran to, kar je za Benetke gondoljer ali za Bled pletnar. Poklic je bil pred približno pol stoletja v Piranu in Portorožu, pa tudi drugje ob obali Istre in še zlasti Dalmacije, dokaj pogost. Največkrat so ga opravljali upokojenci, ki so si s svojo pasaro in prevažanjem oziroma izletniškimi vožnjami popestrili vsakdan ter še kaj malega zaslužili. Bili so tudi svojevrstni turistični vodniki, ki so dobro poznali morje in obalo ter bili hkrati ob svojem mediteranskem šarmu neusahljiv vir anekdot ter pomorskih in ribiških zgodb, ki tako rade prevzamejo turiste.

Starejši domačini spoštljivo omenjajo starosto tega poklica Rudija Romanella, ki je že okoli leta 1940 s svojo barko na jadra vozil na taka doživetja turiste iz portoroškega Hotela Palace. Spominjajo se, da jih je bilo v zlatih časih turizma samo v Piranu okoli 15 in da so na dober dan na izlete z barkami za kakih dobrih 10 potnikov skupaj popeljali tudi po 100 in več turistov. Tomislav Marinovič iz Lucije je postal barkajol leta 1959 in se je pred leti takole spominjal tistih časov: »Začel sem s petmetrsko pasaro in vozil turiste proti Savudriji, največkrat v Kanegro, kjer so lahko imeli piknik. Bili so časi, ko so čakali v vrsti, da se peljejo.« A nato so začeli prihajati nekoliko večji turistični čolni oziroma ladje, ki sprejmejo 30 in več potnikov, na krovu ponudijo hladno pijačo, piknik in še kaj, tako da je dejavnost barkajolov izginila. Eden zadnjih naj bi bil Giorgio Ferruccio iz Parecaga, ki je vozil turiste do sredine devetdesetih let.

Iz Münchna v Piran

Vse kaže, da se ta že skoraj izumrla turistična ponudba vrača, in to v povezavi s športnim ribolovom. Letos se je namreč na pot barkajola poleg Masla in Godniča podal še Anton Fellner. Zanimivo je, da prihaja iz Bavarske. Ko mu je služba dopuščala, je iz Münchna sedem let navdušeno prihajal na ribolov med piranske športne ribiče in prijatelje. V Nemčiji je celo ustanovil ribiško društvo in v Piranu izpeljal že več mednarodnih tekem. Julija se je upokojil in preselil v Piran, kjer je skrbno in s precej ljubezni obnovil staro lesenjačo.

»Anja je sedem metrov dolga lesena barka in na njej je prostora za 10 oseb, ki jih lahko popeljem na panoramske vožnje. Če si želijo loviti ribe, potrebujejo nekoliko več prostora, tako da jih vzamem največ osem. Ima pridih tradicionalnega plovila, saj je bila zgrajena leta 1961. Motor je nov, ima jambor z jadri, da lahko jadram, in vse, kar je predpisano za prevoz potnikov,« je ponosen na svojo v piranskem mandraču privezano lepotico.

Protistresna ribičija

Z njo vozi na družinske in skupinske panoramske izlete, na izlete s kopanjem, ob sončnih zahodih pa tudi na, kot pravi, romantične večerne vožnje. Dopustnike na željo zapelje do Portoroža, v Sečoveljske soline, v Fieso, Strunjan, Izolo in Koper, pri čemer brazda morje blizu obale, da vidijo čim več. Nazaj grede zapelje na nekoliko bolj odprto morje, da izletniki doživijo tudi to. Izlet stane od 10 do 20 evrov na osebo, za otroke do 6 let je brezplačen, do 12 let pa zanje plačajo polovično ceno. Na barki ima hladilnik, po predhodnem dogovoru pa pripravi tudi morske dobrote ali prigrizek s pršutom in sirom. »Vsem je všeč, še zlasti družinam z otroki. Izvejo veliko zanimivega o morju in življenju v, na in ob njem, sicer pa največkrat peljem po šest oseb, s katerimi se hitro spoprijateljimo,« pove o svojem delu.

Vsi trije barkajoli pravijo, da jih turisti večkrat poiščejo tudi za športni ribolov. V tem je že več let aktiven tudi piranski poklicni ribič Dušan Kmetec. Vse, ki se želijo poizkusiti v trnkarjenju, vabi na svojo za športni ribolov prirejeno sodobno barko. Seveda so barkajoli izkušeni tudi v športnem ribolovu. Vedo, kje in kdaj prijemajo ribe, kakšno vabo je treba natakniti na trnek, kako globoko ga spustiti, kdaj panulati in še sto majhnih skrivnosti, ki jih mora obvladati ribič. Marjan Maslo doda, da je v svetu in tudi pri nas vse bolj priljubljena ribiška terapija. Ta je še zlasti dobrodošla za poslovneže, ki lahko tako premagujejo stres.