PIPE

Učiteljica je zbirala fajfe

Objavljeno 09. februar 2019 18.08 | Posodobljeno 09. februar 2019 18.08 | Piše: Primož Hieng

Dediči Nadežde Kafol narodnemu muzeju podarili 65 pip. Pred 2. svetovno vojno na Gorjušah in okolici 15 piparjev, danes le še dva.

Tudi ženske rade potegnejo pipo.
BLED – Lani so dediči Nadežde Kafol z Bleda Narodnemu muzeju Slovenije podarili zbirko 65 pip, ki so zdaj na ogled v njihovih razstavnih prostorih v Metelkovi ulici v Ljubljani.

image
Nadežda Kafol ob svoji zbirki pip v njenem domu na Bledu

»Zbirateljica Nadežda Kafol (1917–2016), rojena Jovanović v Surčinu v Srbiji, je konec 30. let 20. stoletja diplomirala iz psihologije in pedagogike v Beogradu,« pravi mag. Darko Knez, vodja oddelka za zgodovino in uporabno umetnost NMS.

»Med študijem je spoznala Cirila Kafola iz Čepovana in se z njim leta 1941 poročila, nato pa sta se preselila v bližnji Zemun. Takoj po koncu druge svetovne vojne se je z družino preselila v Markovce pri Ptuju, sredi petdesetih let v Bohinjsko Bistrico in leta 1964 na Bled, kjer je na osnovni šoli prof. dr. Josipa Plemlja dvajset let poučevala zgodovino in srbohrvaščino.«
 

Pipe iz morja


Od konca petdesetih let do leta 2005 je zbirala pipe, sprva priložnostno, pozneje pa načrtno in sistematično, poroča Knez: »Točen izvor posameznih pip ni znan, čeprav ne dvomimo, da je zbirateljica poznala zgodbo prav vsake. Nekaj jih je opremila z nalepko in pripisom o izvoru. Veliko primerkov je dobila od družinskih prijateljev ali znancev v dar, druge za manjše denarno nadomestilo.«

image
Pipa iz morske pene iz zbirke Kafol

Gorjuške pipe, umetelni rokodelski izdelki iz hruševega lesa, nedvomno izvirajo iz obdobja zbirateljičinega življenja v Bohinjski Bistrici. Male glinene pipe je pridobila med letovanji na hrvaškem Jadranu, nekatere je njen mož Ciril našel med potapljanjem.

»V zbirki Kafol je 34 porcelanskih pip, na njih so upodobljeni vojaški, ljubezenski, lovski, rastlinski, živalski, krajevni in drugi motivi ter portreti, nekaj pip pa je brez poslikav,« še pove Knez. »Sedem pip je iz morske pene, zelo mehke kamnine, ki jo je preprosto oblikovati. Na šestih takšnih so rezljani reliefi grbov, letnic, živali in portretov, največja pipa z avstro-ogrskim grbom je bila nedvomno kupljena leta 1997 v blejskem antikvariatu. Enajst je gorjuških pip, dve višnarci in devet čeder. V zbirki je še sedem glinenih pip in šest pip iz drugih materialov.«

image
Porcelanasta pipa z začetka 20. stoletja

Kot pravi etnolog Boris Orel, je izdelovanje pip na Gorjušah v Bohinju, gorjuško piparstvo ali, kakor v kraju pravijo, fajfarstvo, ena naših najstarejših pa tudi najbolj samosvojih domačih lesnih obrti. »Žal je začela gorjuška obrt z leti vedno bolj propadati, a se je pri tem obdržala na stari tradicionalni ravni glede kakovosti izdelkov, ostala ni niti brez novih zanimivih potez,« meni Orel.

»Po starem so najraje uporabljali jelševe korenine ali grče,« je zapisal etnolog. »Po pripovedovanju starih Gorjušcev ta les ni rasel v njihovem domačem kraju. Ponj so hodili v jeseniški kot, običajno na Koroško Belo. Fajfa iz jelševega lesa je bila lahka. Poleg tega so jih izdelovali iz brezovih grč, tise ali brinja. Uporabljali so tudi pušpanov les, zlasti pa so cenili hruško, ki je morala biti čim starejša. Nekateri so uporabljali javor.«

image
Tudi ženske rade potegnejo pipo.

V primerne kose razcepljen les so sušili počasi tri mesece, sicer je pokal in se je pri obdelavi rad razklal. Cevke so delali iz smrekovih vej, starih tri leta. Posekane veje so sušili najmanj en mesec. Preostali material se nanaša na okovje, pokrovček in okras. Pomembna je okrasna plat gorjuških fajf, kjer gre za njihovo okraševanje s posebnimi vložki iz bisernice ali školjčne lupine pa tudi iz kovine. Školjčno lupino so kupovali v Radovljici in drugod, največ pa so jo dobivali iz Trsta.
 

Najznačilnejša je čedra


Najznačilnejša gorjuška fajfa je vsekakor čedra, ki je po tem imenu znana ne samo po vseh slovenskih deželah, ampak tudi na Tirolskem ter po nemških predelih Štajerske in Koroške. »Izvor imena kaže, da je torej čedra pravzaprav drugo ime za fajfo,« razloži Orel.

V primerne kose razcepljen les so sušili počasi tri mesece, sicer je pokal in se je pri obdelavi rad razklal.

»Za gorjuško čedro je značilna kratka in ravna cevka, zlasti pa stisnjena oblika fajfe, ki je kakor položena na dva izrezljana robova, ki se razvijeta pri cevkinem delu iz profiliranih obročkov ter se na koncu pod fajfo združita v nekakšno črko V. Pri večjih čedrah spremljajo ta dva robova še drugi manjši robovi. Pogostokrat so robovi poudarjeni s tem, da so okovani.«

Višanrca ali furmanska pipa spada že med fajfe, ki so jih na Gorjušah malo delali, mnogo več pa na Martinjem Vrhu pri Železnikih, še pove Orel: »Po drugem poročilu pa naj bi te prišle iz Višenj s Primorskega, kjer so jih najprej začeli izdelovati. Pri njej je cevkin del napravljen v obliki roke, ki drži za spodnji del fajfe. Po gorjuško bi rekli, da drži piskar. Višnarca ima poleg tega navzdol zakrivljeno cevko.«

34 pip v zbirki je porcelanskih.

Na Gorjušah in v okolici izdelavo pip ohranjajo le še redki. Pred drugo svetovno vojno je v tem koncu Bohinja delovalo okrog petnajst piparjev, danes le še dva. 
Deli s prijatelji