UJETNIK V SUDANU

Tomo Križnar v pretresljivem pismu: Travmatiziran sem, potrebujem psihiatra!

Objavljeno 06. januar 2019 09.37 | Posodobljeno 06. januar 2019 09.37 | Piše: N. Č.

Z ženo Bojano je prestal težko preizkušnjo.

Tomo in Bojana Križnar v Sloveniji. FOTO: Igor Mali, Delo
Potem ko smo včeraj izvedeli, da sta Tomo in Bojana Križnar spet svobodna, je Tomo na facebooku objavil ganljivo pismo, v katerem opisuje okoliščine, v katerih sta se znašla s soprogo. Južnosudanska vojska ju je zajela pred božičem, obdržala pa ju je v begunskem taborišču Yida na meji med Južnim Sudanom in Sudanom.


Tomo piše, da so jima zasegli kamere in potna lista ter da sta za izpustitev plačala 200 dolarjev, a nič ne omeni, kaj se je zgodilo s potnima listoma. Omenja tudi, da bi se lahko povezala z migranti in tako počasi prišla do Slovenije. Pri tem ju preganja čas, saj je Bojana učiteljica na eni od osnovnih šol v Logatcu, zato se mora domov vrniti najkasneje 16. januarja.

Izkušnje iz begunskega taborišča, ki sta jih preživela, so, kot kaže, težke. Tomo v pismu namreč piše, da je travmatiziran, da se ne počuti več 'gladkega' in da potrebuje psihiatrično pomoč.

Več pa si lahko preberete v pismu, ki ga objavljamo v celoti (nelektorirano).
Sobota, 5. januar 2019:  Vrnitev nazaj čez mejo v gore. Ne veva še , kdo in kaj naju je najbolj rešilo iz pasti, da nama ni bilo treba odgrizniti tac in pobegniti na najbolj dramatičen način čez sever. 

Ne Bojano - mene je bilo vseh štirinajst dni v krempljih južno sudanskih varnostnoobveščevalnih organov najbolj groza. Groza možnosti, da bova končala spet v tisti "hiši strahov" v Jubi.  Tam sem okraden kamer in dolarjev končal - predno so me izgnali iz države - že dvakrat prej. Tokrat oba skupaj! Pardon - ne skupaj! Ne bi bila skupaj - ženske in moški so tam v tistih vročih in zatohlih podzemskih hodnikih ločeni. Moške nas vsakič, ko nas ponovno odvlečejo nadstropje nižje pod zemljo, globje v pekel(!), še hujše obdelujejo, preiskujejo, zastrašujejo.  Globje po zemljo zato, da se ven na ulico v Jebel Barkalu ne slišijo kriki mučenih ...

Travmatiziran sem. Manj kot ti mulci, ki so naju dva tedna nazaj vsi živčni in nevrotični ustavili in pobrali kamere ter potne liste. Manj kot žrtve vojn za nadzor naravnih virov, ki v Sudanu, zdaj dveh Sudanih, pobijajo milijone staroselskih indigenov že od kar so jih tako hinavsko zapustili kolonialni Angleži . A tudi sam čutim da nisem več čisto gladek. 

Tudi jaz rabim psihiatra! Ki pa je v tej najbolj razrušeni deželi, kjer so skoraj vsi ljudje lačni, menda le eden. Nikoli ne bom prišel na vrsto! Tudi zato sem zadnje dni začel načrtovati beg domov čez sever. 

Bojana je učiteljica in se mora vrniti nazaj k svojim učencem v Osnovno solo 8.talcev v Logatcu 16. januarja. Na noben način ne sme zamuditi. Jaz lahko ostanem še en mesec, doma moram biti šele  najkasneje  19. februarja, ker imamo ob 13. uri dogovorjen sestanek na Ministrstvu za zdravje, ki se ga bo udeležil tudi vodja nemske organizacije German Emergency Doctors, ki je pripravljena začeti spet s programom preganjanja gobavosti iz Nubskih in Modrega Nila - le še donacijo potrebujejo.

Spomnil sem se našega Suljota. Predlani se je vdal in vrnil nazaj v Kartum. Potem ko se je osem let upiral in od tega šest let živel z nami v Naklem. Humanitarni koordinator več uporniških skupin v Darfurju. Plemenski starešina drugega najštevilčnejšega ljudstva Zaghawa v Severnem Darfurju in ena najbolj spoštovanih muslimanskih avtoritet, ki je tudi nam, ki smo ga vzljubili zaradi njegove obvladanosti in modrosti postal baba. Nam, ki smo mu pomagali klicati na pomoč za šest milijonov darfurskih beguncev, ki še naprej trpijo brez vsake perspektive, raztreseni po taboriščih v Čadu in Sudanu - po vseh najpomembnejših institucijah v EU. No, zdaj nam lahko vrne dobro z dobrim. Zdaj morda lahko pokliče po svojih mrežah darfurske trgovce, nekdanje bojevnike SLA in JEM, ki jih redno srečujeva vsepovsod po Južnem Sudanu pa tudi v Nubskih gorah v Sudanu in s svojo karizmo prosi in prepriča, da naju spravijo čez mejo med Sudanoma brez potnih listov. In potem naprej čez Saharo in čez vse druge meje do Sredozemskega morja. In še naprej čez morje v Italijo in Slovenijo. Zaghawe so sposobni vsega. Z begunci bi potovala. Z privilegiranimi migranti bi bila najbolj varna ...

Ampak Suleimana Jamousa nisem poklical, ker je včeraj popoldne pritekel po naju eden od tistih tenkih kot jegulje slokih mladeničev in povedal da je Big Boss prišel. Ne vem še zares,  koliko je za najino osvoboditev naredil predsednik Sudan People Liberation Movement North Abdel Azis. To je prav tako in še eden od najbolj karizmatičnih mož obeh Sudanov, ki je sredi največjega lova na sužnje in iztrebljanja staroselcev iz Nubskih gora na višku deževne dobe,avgusta 2000 po radiu poklical moldavske pilote, ki so bili edini pripravljen tvegati in se z letalom dobesedno zabiti v blato da so me z dokaznimi posnetki spravili nazaj v svet. Verjamem, da se je ta plemeniti mož in eden od začetnikov upora sužnjev v nekdanjem Sudanu zavzel za naju pri svojih nekdanjih sobojevnikih, ki danes zasedajo ministrske stole in ga niso pustili na cedilu, potem ko so skupaj dosegli odcepitev od Sudana in s s pomočjo botrov v Ameriki in Evropi razglasitev Republike Južni Sudan. 

Ne vem pa koliko mu je uspelo, tako kot ne veva tudi, koliko je uspelo še enemu staremu prijatelju Kon Victor Dimu, nekdanjemu ministru za finance zvezne drzave Wau. Ta mi je  leta 2016, v času, ko je bila vsa država zabarikadirana v vojskujoče se fevde, pomagal doseči mejo in skoraj že tudi Nubske gore - a me je Security v Phariangu nato aretirala in poslala v Jubo.  Kon je poklical na pomoč svojega nekdanjega soborca, ki sluzi zdaj kot pravni svetovalec zdaj že totalno propadle države. 

Čeprav naju zaradi sociološke analize zelo zanima, kdo je najbolj zaslužen, da se zdajle odpravljava nazaj k gobavcem v Nubskih gorah, še ne moreva vedeti, če v resnici ni največ dosegel dr.Kenda. Ta častitljivi in dostojanstveni človek je šel  pri svojih 88 letih pred tremi dnevi z nama v razmajanem javnem landroverju v najbližje administrativno središče znotraj Južnega Sudana Phariang na policijo in zahteval od mladih nadobudnih uradnikov lepih obrazov iz plemena Dinka, da so poklicali najine mučitelje v Yido in vprašali, zakaj naju zadržujejo na taki misiji. Odgovorili so da nič ni res. Zato so nas policaji poslali naravnost v  glavno zaklonišče Security. Tam smo srečali samega Big bossa.

Najmočnejši in najbolj bikast je sedel na najbolj ohranjenem plastičnem stolu pod svojim največjim in najbolj razvejanim drevesom, obkrožen s svojimi ljudmi in pri tem divje gledal. Takoj je znorel, kako si drznemo. Security deluje na skrivaj. Povsod po svetu se agenti skrivajo in delujejo pod krinko. Mirno sem skušal odgovoriti , da smo prišli v skrajni stiski in čistega obupa, ker nama je že en teden nazaj v Yidi obljubil, da je primer zaključen. Namestnik komisarja taborišča in predstavnik nubskih beguncev mora le še napisati uradno pismo, v katerem garantira, da naju pozna kot humanitarca, ki pomagava Nubam v Sudanu in ne upornikom proti vladi Južnega Sudana. Ampak naslednji dan, ko bi Estephanos Habil moral izročiti pismo, je le ta izginil - cel vikend in novoletne praznike ga nisva mogla najti.

Verjameva, da je Big Boss njemu naložil nalogo, da od naju izpleni odkupnino. Veliko odkupnino. Estephanos je trdil, da veliko več kot 500 dolarjev. In  s tem so se strinjali vsi Nube - razen dr.Kende.  Edino dr. Kenda je izjavil, da ne smeva podpirati korupcije v Južnem Sudanu. Podkupnine in odkupnine so nezakonite, protiustavne in so največ krive za zadnjo vojno, ki je od leta 2013 vzela po podatkih OZN več kot 400.000 življenj in pognala z domov več kot 6 milijonov staroselcev, ki še naprej umirajo. Najbolj brez  vizij in perspektiv pa so ostali mladi, ki so oropani tradicionalnih vrednot in hkrati spreminjajo v take žive mrliče, ki od naju hočejo samo denar za božično in novoletni zapitje in zadrogiranje.

Seveda nisem upal govoriti o tem. Z Bojano sva zagovor prepustila dr.Kendi. Ta je z neskončnim potrpljenjem in mirno kot svetnik odgovarjal na ostra, bolna, sovražna vprašanja, zakaj smo šli na policijo in zakaj naju brani. »Od kod poznas ta dva? Kaj delate proti nam? Mi smo Križnarja izgnali že 2016, ko smo ga ujeli v Yidi!« »Niste me ujeli v Yidi. Tukaj ste me aretirali v Phariangu, potem ko sem prečkal Južni Sudan iz Waua in prišel sam sem. Takratni Big boss Mengistu je trdil, da bi moral za to pridobiti posebno dovoljenje  Security v Jubi. Kasno posebno dovoljenje?«

Na najbolj kritični točki je eden od Big bossovih zagrozil dr.Kendi, če hoče, da jih vse Nube izženejo nazaj v Sudan.  Samo popolnoma obvladani mož, ki nama je povedal, da se boji samo boga, je bil zmožen odreagirati na edino pravi način. 

Ne veva kaj jim je – s travmatiziranim in paranoičnim primitivnim ljudem pred nami, za katere je bilo dva tedna jasno, da hočejo samo denar - rekel stari verni musliman. Ne razumeva dovolj delikatnih arabskih besed. Sva pa čutila, da je deloval z mirom. S svetim mirom. Z nečim, kar ne znava še opisati.
Razšli smo se z novo obljubo, da naju bodo spustili naslednji dan, ko bo Big Boss prispel v Yido. Če ne naslednji dan, pa naslednji naslednji dan. 

Ampak naslednji dan Big Boss ni prispel v begunsko taborišče. In naslednji naslednji dan tudi ne.

Včeraj popoldne je prišel in prek svojih valpetov na dvorišču Security v Yidi sporočil, da hoče 200 dolarjev.

Dr. Kenda naju je presenetil, da je takoj sprejel ponudbo. »Če ne bosta takoj plačala, bosta ostala.«

Nimava časa do konca povedati, kako sva se rešila. Pritekli so po naju ... na stezi stoji voz za v Nuba.
Deli s prijatelji