Stavkajočih knapov so se ustrašili

KOČEVJE – Čeprav biološka ura neusmiljeno redči tudi vrste kočevskih rudarjev, se ti, kolikor jih je še med živimi v mestu ob Rinži, že štirinajsto leto preštevajo v hiši gostitelja Pokrajinskega muzeja Kočevje. Stiski rok, obujanje spominov, tudi klicanje po težkih, a vendarle urejenih časih. Pri nekaterih hrepenenje. Julijski dan rudarjev je ne glede na vse zanje praznik z veliko začetnico.

»To je spomin na petdnevno gladovno stavko naših sotrpinov iz zasavskih revirjev leta 1934,« se je ob rudarski malici – zaseki in kozarcih rujnega – pomenkovalo okoli 50 nekdanjih knapov in članov njihovih družin. Le še zapuščene stavbe ter umetno jezero, nastalo po zaprtju enega najpomembnejših obratov v tem delu Slovenije, spominjajo na premogovnik, ki je nekdaj predstavljal pomemben del življenja Kočevcev. V njegovi 175-letni zgodovini so na površinskem kopu izkopali več kot devet milijonov ton rjavega premoga, dokončno pa so ga zaradi izčrpanosti zemlje zaprli leta 1978. Na zaprtje ni vplivala politika, kot se je pozneje natolcevalo. Preprosto, zaloge so pošle.
 

Pogrešali najstarejšo knapovko

Na obrazih starostnikov, zelo so pogrešali 103-letno Metko Fink, najstarejšo slovensko knapovko, ki je zaradi bolečin v kolenih tokrat ostala doma, se v pozni jeseni življenja v nekaj minutah razbereta vsa žlahtnost in grenkoba knapovskega poslanstva.


»Po Kočevju se je zgradila infrastruktura: vrtci, ceste, stavbe, okolica se je elektrificirala, razvita je bila družabna, kulturna in športna dejavnost, na katero smo tudi danes ponosni. Rudarji smo bili vedno udarna pest ljudstva. Tudi kočevski se nismo dali,« se zasmeji 90-letni Albin Svetličič, ki je v rudniku, tako kot večina drugih, delal vse. Najdlje kot strojnik. V zlati dobi (1957) je rudnik kruh rezal kar 810 knapom. Nikoli ne bodo pozabili na stavko leta 1961, ko je oblast sklenila, da ukine železniško progo med Ljubljano in Kočevjem. Uprli so se in vsi rudarji so šli pred občino.

Zastavo je do Šeškovega doma, kjer je plapolala v ponos rudarske tovarišije, nesel in jo izobesil Franc Bobek. Dosegli so, da je železnica ostala, žal samo za tovorni promet, potniškega so itak že zdavnaj ukinili. Za tiste, ki se količkaj spomnijo tistih časov, jim morajo pritrditi, da so bili pogumni, tudi zaradi tega, ker naj bi stavko z okna hotela v Kočevju budno spremljal Ivan Maček - Matija.
 

Leta kulturne rasti

»Rudniška zgodovina je del našega bogastva, ki ga ohranjamo tudi z vsakoletnimi srečanji ob dnevu rudarjev. Da ne bi povsem pozabili, da je bilo Kočevje več kot stoletje knapovsko mesto,« je dejala Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje, avtorica razstave o rudarstvu na Kočevskem, ki je po daljši prekinitvi leta 2006 obudila srečanje rudarjev. Jože Kozole je ob polnoletnosti šel v jamo, prej pa je delal na separaciji. »Bilo nas je veliko, nihče ni jamral, tudi pozimi, ko je led okoval stroje. Rudnik je bil institucija v mestu. Pri vojakih se mi je sleherno noč sanjalo o tovariših, ki so lovili dnevne rekorde izkopa.«

Vse življenje je v rudniku preživela danes 95-letna Kornelija Klun. Med sotrpine sicer ni prišla, je pa svojo zgodbo zaupala Zlatici Arko, hčerki rudarja, ki jo je ob spremljavi skupine Mavrica in harmonikarja Leona Behina odstrla zbranim. »Nikoli ne bomo pozabili na leta kulturne rasti, ki so jo ustvarili knapi,« je zapisala.