Stare granate in mine prežijo na neprevidne

V ponedeljek je spet počilo. V Tolminu je razgnalo ročno bombo iz druge svetovne vojne, ki jo je 52-letni domačin našel v nedeljo in jo dan zatem pokazal prijateljema. In ko so si ogledovali najdbo, je ta nenadoma eksplodirala, čeprav je več kot pol stoletja ležala v gozdu. Da je stvar še hujša, sta bila med nesrečno trojico kar dva upokojena policista, ki bi skoraj morala vedeti, da se neeksplodiranih ubojnih sredstev (NUS), kakor pravimo starim granatam, bombam ali nabojem, ki ležijo še marsikje po Sloveniji, ne smemo dotikati, ampak je to naloga izurjenega pirotehnika.

Usodna paradajzarica

Po neuradnih podatkih je v Tolminu eksplodirala tako imenovana paradajzarica, kakršne se spomnimo iz partizanskih knjig in filmov. Že med drugo svetovno vojno je ročna bomba S. R. C. M. značilne rdeče barve – od tod tudi ljudsko ime – slovela kot nevarna in nepredvidljiva, zdaj, po številnih letih v zemlji, pa je še nevarnejša, saj ne moreš z gotovostjo vedeti, ali je varovalo še nepoškodovano ali je preperelo.

Paradajzarica je hudo ranila enega od policistov, ki so ga s helikopterjem prepeljali v ljubljanski klinični center, njegovega kolega pa nekoliko lažje, tako da so ga odpeljali v šempetrsko bolnišnico. Najditelj jo je menda odnesel brez telesnih posledic.

Preiskava dogodka še poteka, tiskovni predstavnik Policijske uprave Nova Gorica Dean Božnik pa je povedal, da bodo najditelja ovadili tožilstvu, in sicer zaradi suma storitve dveh kaznivih dejanj: povzročitve splošne nevarnosti, ki se je končala s hujšo poškodbo, ter nedovoljene proizvodnje orožja ali eksploziva in prometa z njima. Najdba neeksplodiranega ubojnega sredstva sicer ni kazniva, nezakoniti pa sta hramba doma in prodaja. Kdor najde bombo, naj takoj pokliče policijo ali regijski center za obveščanje na številko 112, od tam pa bodo obvestili državno enoto za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi.

'Šravfanje' za izključitev

Po prepričanju Stanislava Jermola, predsednika tolminskega Društva Peski 1915–1917, ki se ukvarja z ohranjanjem in proučevanjem zapuščine prve svetovne vojne, se vse tovrstne nesreče zgodijo zaradi nestrokovnosti. So posamezniki – pravijo jim tudi železarji –, ki sicer poznajo stare granate in bombe, a se jim pogosto zgodi nesreča, je pripomnil Jermol. Taka, a s smrtnim izidom, se je lani zgodila na Dolenjskem, kjer je lokalnemu zbiratelju starega orožja med delom razneslo staro topovsko granato.

»V našem statutu je jasno zapisano, da kdor 'šravfa' ali demontira (neeksplodirana ubojna sredstva, op. a.), je nemudoma izključen iz društva,« je zatrdil Stanislav Jermol. »Ko pa nanje naletimo med raznimi čistilnimi akcijami, kakršna je bila lani, ko smo našli dve granati, takoj pokličemo pirotehnike. Posameznikov pa ne moremo kontrolirati. Preveč mrtvih je že bilo zaradi tega. Prav je, da enkrat naredimo red,« poudarja. V društvu so prav zato pred časom gostili pirotehnika, ki jim je predaval o nevarnostih NUS. »Pomembno nam je, da povemo, kaj se je v teh krajih dogajalo, ne pa da kažemo granate – jih je že dovolj v muzejih,« je sklenil Jermol.

Vsaj ena intervencija na dan

Na slovenskih tleh, kjer sta bili v prejšnjem stoletju dve svetovni vojni, nato pa še osamosvojitvena, je ostalo ogromno neeksplodiranih ubojnih sredstev, ki včasih povzročijo hude poškodbe ali celo smrt. Lani so po podatkih Uprave RS za zaščito in reševanje opravili 406 intervencij, pri čemer so našli 5101 kos NUS s skupno težo pet ton in pol.

Stanislav Lotrič, vodja sektorja za operativo v Upravi RS za zaščito in reševanje, je povedal, da je sistematično urejanje problema NUS – denimo z velikimi deminerskimi akcijami – smiselno tedaj, kadar gre za minska polja. Pri nas tega ni: gre namreč za naključne ostanke vojn. Organiziran sistem iskanja oziroma odstranjevanja NUS obstaja že od konca druge svetovne vojne: najprej so se s tem ukvarjali policisti, postopoma pa je nalogo prevzela civilna zaščita.

In imajo veliko dela. »Po strokovnih ocenah se zatajitve pri streljanju z različnim orožjem gibljejo od dveh odstotkov v mirnodobnem času do 20 v vojnem. Nikoli ne moremo reči, koliko tega je še ostalo na naših tleh, a vsekakor jih je še vedno veliko,« je opozoril Lotrič.

Med najdbami je največ ročnih bomb in minometnih min, različnih vrst streliva za pehotno orožje, vžigalnikov, protipehotnih in protioklepnih min, topovskih granat in letalskih bomb. Verjetnost, da bomo naleteli nanje, je največja na območju severnoprimorske regije, kjer je bila med prvo svetovno vojno soška fronta.

Uničenje ali odstranitev

Z odstranjevanjem NUS se pri nas (razen policije in vojske, ki imata svoje specializirane enote) ukvarjajo pripadniki civilne zaščite, ki so združeni v Državni enoti za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi. Za ustrezno izvajanje njihovih aktivnostih in usposabljanje (po zelo strogih kriterijih) skrbijo v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje RS na Igu, kjer poskrbijo tudi za ustrezno opremljenost pirotehnikov.

»Praviloma se intervencije iz varnostnih razlogov vedno udeležita dva pirotehnika. Ko prispeta na kraj najdbe, najprej identificirata sumljivo telo. Ko ugotovita, za katero neeksplodirano ubojno sredstvo gre, lahko na osnovi znanja in izkušenj ugotovita tudi stanje najdenega sredstva. Če je sredstvo v relativno dobrem stanju, da prenese transport, se ga po posebnem postopku odstrani in odpelje v regijsko skladišče znotraj tehničnih skladišč Slovenske vojske, kjer so odstranjena sredstva ustrezno varovana,« je povedal Igor Boh iz Uprave RS za zaščito in reševanje, odgovoren za usposabljanje pripadnikov enot za varstvo pred NUS in hkrati poveljnik ljubljanskega oddelka državne enote za varstvo pred NUS.

Če je sredstvo v slabem stanju, ga uničijo na kraju najdbe. To za seboj potegne vrsto aktivnosti: policija mora zavarovati prostor, pripeljati je treba razstrelivo in pripraviti jamo za uničenje, prisotni morajo biti gasilci in ekipa nujne medicinske pomoči. Letos je bilo na ta način uničenih že okoli pet eksplozivnih teles, med njimi tudi 250-kilogramska letalska bomba.

Staro je še nevarnejše

Uspešno sodelujejo tudi s francosko civilno zaščito, ki jim je dala na voljo največjo bazo podatkov, v kateri je okoli 6000 različnih kosov NUS. »Sistem zelo dobro deluje: ko najdeš neko sredstvo, vneseš njegove mere in dobiš ožji nabor, iz katerega je po fotografiji mogoče hitro ugotoviti, za katero sredstvo gre,« je pojasnil Boh.

»Eksplozivi so zelo nestabilne zmesi, še posebno ko zastarajo. Včasih je dovolj le premik, da eksplodirajo. In tega ljudje morda ne vedo, nekateri pa to dejstvo celo podcenjujejo, češ, če je zadeva stara, se ne more nič zgoditi. A je ravno obratno: starejša ko je, večja je možnost, da se zgodi nesreča. Ljudje marsikdaj podcenjujejo moč razstreliva: en kilogram podre celo objekt, že običajni pirotehnični izdelki pa ob nestrokovni uporabi povzročijo izgubo vida, sluha in hude raztrganine tkiva. Paradajzarica tipa S. R. M. C. ima 43 gramov razstreliva ...«

Igor Boh je povedal še nekaj zelo zanimivega: kadar se zgodi kakšen tak tragični dogodek, začnejo ljudje drugače razmišljati. »V zadnjem primeru so bile posledice strahotne in ta strah povzroča, da se število klicev v zvezi z NUS hitro poveča. Naleteli bomo tudi na sredstva, ki jih ljudje imajo že doma ali pa vedo, kje ležijo, in bodo zaradi nesrečnega dogodka in nevarnosti, ki jih ta sredstva predstavljajo, poklicali na številko 112 in najdbo prijavili.«