HUMANITARČEK
Slovenci pahnjeni čez rob: morda konec meseca ostane kak evro
Poteka projekt, ko lahko neposredno priskočite na pomoč starostnikom v stiski.
Odpri galerijo
Zaradi dražje hrane marsikomu ni ostalo dovolj za plačilo položnic (simbolična footgrafija). FOTO: Leon Vidic, Delo
Humanitarček je tista organizacija, ki Slovence opominja na žalostni položaj, v katerem so se na jesen življenja znašli številni naši rojaki. Objavljajo številne srce parajoče zgodbe, hkrati pa jim tudi aktivno pomagajo. K temu pa so s projektom Vida in podprojektom Skriti boter položničar pritegnili tiste, ki želijo pomagati.
Skriti boter položničar poteka od decembra. Botri pomagajo z neposrednim plačilom na tekoči račun upnika, zato ni nobenega posrednika, prav tako pa v organizaciji ne podpirajo nakazil direktno na tekoče račune starostnikov, da ne izgubijo morebitnih socialnih trasnferjev. S plačilom položnice neposredno na račun npr. ponudnika elektrike, vode, komunale starostnikom botri omogočijo, da jim konec meseca morda celo ostane kakšen evro.
Odziv na projekt je dober, skupno imajo ta trenutek 2.541 skritih botrov, ki v povprečju plačujejo okrog 30 evrov. Skriti botri položničarji se lahko vključijo kot enkratna pomoč (po pomoči vas izbrišejo iz baze), občasna pomoč (npr. enkrat na tri mesece) ali mesečna pomoč.
Skriti boter položničar poteka od decembra. Botri pomagajo z neposrednim plačilom na tekoči račun upnika, zato ni nobenega posrednika, prav tako pa v organizaciji ne podpirajo nakazil direktno na tekoče račune starostnikov, da ne izgubijo morebitnih socialnih trasnferjev. S plačilom položnice neposredno na račun npr. ponudnika elektrike, vode, komunale starostnikom botri omogočijo, da jim konec meseca morda celo ostane kakšen evro.
Računi se kopičijo
Program je vzpostavljen tudi zaradi koronakrize, ko se je povečal obseg oziroma stiska starostnikov. »Enostavno so se stiske poglobile, po korona krizi smo se srečali s precej zapadlimi položnicami. Nekdo, ki je živel s 300 ali 400 evri, se mu pozna dejstvo, da je v vmesnem času moral npr. kupiti razkužila za 10, 20 evrov, v vmesnem obdobju recimo rokavice. Zelo velik manjko pa so naredile povišane položnice za čiščenje stanovanjskih blokov. Dejstvo je, da so ti trije meseci s spremenjenim režimom marsikoga pahnili čez rob,« so nam povedali v Humanitarčku. Dodajajo, da v času omejitev starostniki niso mogli do izdelkov z znižano hrano, saj je bila na začetku ura za upokojence jutranja, izdelki pa so po navadi znižani popoldne. »Drug primer je bilo brezglavo potrošništvo ljudi, ki so nakupili enormne količine kvasa, najcenejše moke..., tako je marsikateri upokojenec moral kupiti dražje izdelke kot navadno, s čimer se je njegov nakup podražil trikrat. Na tak način je zmanjkalo pogosto za položnice. Soočamo se predvsem z zapadlimi računi za elektriko, vodo in stanovanjski sklad,« pojasnjujejo.Odziv na projekt je dober, skupno imajo ta trenutek 2.541 skritih botrov, ki v povprečju plačujejo okrog 30 evrov. Skriti botri položničarji se lahko vključijo kot enkratna pomoč (po pomoči vas izbrišejo iz baze), občasna pomoč (npr. enkrat na tri mesece) ali mesečna pomoč.
Tako lahko pomagate
Če bi se želeli pridružiti skritim botrom položničarjem, to lahko naredite tako, da se prijavite na tej povezavi. Sami določite, kolikokrat boste pomagali s plačilom in v kakšnem obsegu. Položnice prihajajo skladno s termini ponudnikov oz. nekaj dni zamika, da jih starostniki prinesejo do Humanitarčka. Največ botrov je tako aktiviranih med 15. in 20. v mesecu. Zaradi pravil o varovanju zasebnosti (GDPR) je na položnici skrito ime plačnika oziroma starostnika v imenu katerega boste poravnali račun, v organizacij pa prosijo, da po plačilu položnice pošljete potrdilo, da je račun poravnan in ne prihaja do situacij, ko so prepričani, da je dolg poravnan, v resnici pa se ta le kopiči.Med epidemijo novega koronavirusa je bl marsikateri starostnik pahnjen čez rob (simbolična footgrafija). FOTO: Leon Vidic, Delo
»Sem Mici, skoraj jih imam že 85. Leta že živim sama. Moža je vzel rak, sin pa je nekje po svetu. Verjetno v zaporu. Vedno se je v nekaj zapletel Imam svojih 405 evrov penzije. Ne rabim več, nekako sem se navadila s tem živet. Grem po znižan kruh zvečer, pa po zelenjavo, ki je malo bolj slaba. Če je kruh trd, ga malo razmočim v mleku in vodi. Vedno mešam. Da se prišpara. Gnile jabolke obrežem, pa so za kompot. Solato preberem, pa je za kosilo. Včasih imajo kak znižan kivi, tega imam rada. Mleko in meso pa sem vedno vzela iz predala pred pretekom roka. Mleko, pa včasih kako meso. Sem za 5evrov včasih veliko dobila.
Potem pa je prišel ta virus.
Ko sem šla v trgovino, so me skoraj pohodili prve dneve. Ljudje so me rinili, pa jemali vsevprek. Pa je vedno dosti vsega. To pa so ves papir za wc pokupili. Meni ni ostalo drugega, kot da tadragega vzamem. Pa ga ne bi rabila, če ne bi po 5 paklov ga vzeli.
Potem so odprli za nas - penzioniste.
3 km imam do trgovine. Ko sem šla prvič, nisem mogla noter, ker nisem maske mela. Doma pa sem imela samo malo še kruha. So se mi noge tresle, je bila le dolga pot. Sem zadnji kos pojedla, ko sem nazaj prišla praznih rok, pa si masko naredila. V lekarni mi je po telefonu rekla, da so po 20evrov! Pa sem jo zašila. Pa šla popoldne spet. Samo pa nisem mogla v trgovino. Je bila za mlade. Ni bila 'moja' ura. Mi je ena mlada potem kruh prinesla. Pa mleko! Kako bi drugače? Do zjutraj čakala pred štacuno? Lačne pa me noge ne nesejo tak daleč.
Takrat smo se rabili rokavice. 50 evrov sem dala za škatlo. Kaj pa bi? Moral si jih met. Tega ne moreš sam naredit. Brez pa nisi v trgovink mogel. Na koncu pa sem jih pol lahko vrgla, ko so rekli, da niso več nujne. Ja. Drago sem dala. Sama naša trgovina je služila. Drugam pa nisem mogla it.
Za razkužilo - Ja, saj priznam. Enega sem vzela v trgovini, ko ni nihče gledal. Pa s kisom alkoholnkm sem ga zmešala. So pekle roke, ampak sem potrpela.
Gužve ni bilo več, pa tudi znižane hrane ne. Ljudje so kupili ono mojo polento, ono tapoceni. Prej nihče ni jedel te, za 0.3 evra ! Pa kvasa ni bilo. Ko pa je prišel, je bil zelo drag! Pa moka. Samo tadrage so še ostale. V trgovino sem hodila samo enkart na teden.
Sem dala takrat 50 evrov za rokavice, pa mi je zmanjkalo konec meseca. Pa se hrane je bila draga. Mi ni ostalo nič za položnico za elektriko.
Tako je ne bi mogla plačat. Če banka ni delala. Pa sem mislila, da bom že. Ko bo dodatek. Ampak so za neplačane kar nabili dolg. Sploh za dopolnilno zavarovanje. Kar kazni.
Potem pa je še položnica prišla. Od bloka... 28 evrov smo dali za pucanje z razkužilom! Pa nas je v bloku preko 20! To je več kot moja penzija.
No. Saj smo dobili dodatek. Ampak je šel. Če pa so šle cene v trgovini gor! Pa ni bilo več znižanih stvari. Zdaj sem dolžna za zavarovanje, pa so mi vzeli. Pa moram še za zdravila doplačat.
Nekaj so vozili hrano prostovoljci Ampak je rekla soseda, da samo eno in isto. Njej niso niti za sladkorno dieto pazili. Je mogla k zdravniku, ker jo je cuker položil, saj so dobro mislili. Samo samo ... Sam krompir je bil. Mene pa niso niti vprašat prišli, dokler me ni ena mlada soseda nekam prijavila. Pa mi je potem eno drugo društvo prineslo hrano. Od onih pa kuhane nisem dobila. Pa mi ni žal. Je soseda na koncu še račun dobila.
Sem si malo želela, da me virus nese. Nekaj so govorili, da ti potem država da za pogreb. Ampak ne vem. Sama tako nimam. Bi pa vseeno zraven moža ležala. Ampak so se mi pa nabrale položnice. Pa si misliš, kaj pa bo ko bo drugi val? Naj kar pocrkamo?«
Potem pa je prišel ta virus.
Ko sem šla v trgovino, so me skoraj pohodili prve dneve. Ljudje so me rinili, pa jemali vsevprek. Pa je vedno dosti vsega. To pa so ves papir za wc pokupili. Meni ni ostalo drugega, kot da tadragega vzamem. Pa ga ne bi rabila, če ne bi po 5 paklov ga vzeli.
Potem so odprli za nas - penzioniste.
3 km imam do trgovine. Ko sem šla prvič, nisem mogla noter, ker nisem maske mela. Doma pa sem imela samo malo še kruha. So se mi noge tresle, je bila le dolga pot. Sem zadnji kos pojedla, ko sem nazaj prišla praznih rok, pa si masko naredila. V lekarni mi je po telefonu rekla, da so po 20evrov! Pa sem jo zašila. Pa šla popoldne spet. Samo pa nisem mogla v trgovino. Je bila za mlade. Ni bila 'moja' ura. Mi je ena mlada potem kruh prinesla. Pa mleko! Kako bi drugače? Do zjutraj čakala pred štacuno? Lačne pa me noge ne nesejo tak daleč.
Takrat smo se rabili rokavice. 50 evrov sem dala za škatlo. Kaj pa bi? Moral si jih met. Tega ne moreš sam naredit. Brez pa nisi v trgovink mogel. Na koncu pa sem jih pol lahko vrgla, ko so rekli, da niso več nujne. Ja. Drago sem dala. Sama naša trgovina je služila. Drugam pa nisem mogla it.
Za razkužilo - Ja, saj priznam. Enega sem vzela v trgovini, ko ni nihče gledal. Pa s kisom alkoholnkm sem ga zmešala. So pekle roke, ampak sem potrpela.
Gužve ni bilo več, pa tudi znižane hrane ne. Ljudje so kupili ono mojo polento, ono tapoceni. Prej nihče ni jedel te, za 0.3 evra ! Pa kvasa ni bilo. Ko pa je prišel, je bil zelo drag! Pa moka. Samo tadrage so še ostale. V trgovino sem hodila samo enkart na teden.
Sem dala takrat 50 evrov za rokavice, pa mi je zmanjkalo konec meseca. Pa se hrane je bila draga. Mi ni ostalo nič za položnico za elektriko.
Tako je ne bi mogla plačat. Če banka ni delala. Pa sem mislila, da bom že. Ko bo dodatek. Ampak so za neplačane kar nabili dolg. Sploh za dopolnilno zavarovanje. Kar kazni.
Potem pa je še položnica prišla. Od bloka... 28 evrov smo dali za pucanje z razkužilom! Pa nas je v bloku preko 20! To je več kot moja penzija.
No. Saj smo dobili dodatek. Ampak je šel. Če pa so šle cene v trgovini gor! Pa ni bilo več znižanih stvari. Zdaj sem dolžna za zavarovanje, pa so mi vzeli. Pa moram še za zdravila doplačat.
Nekaj so vozili hrano prostovoljci Ampak je rekla soseda, da samo eno in isto. Njej niso niti za sladkorno dieto pazili. Je mogla k zdravniku, ker jo je cuker položil, saj so dobro mislili. Samo samo ... Sam krompir je bil. Mene pa niso niti vprašat prišli, dokler me ni ena mlada soseda nekam prijavila. Pa mi je potem eno drugo društvo prineslo hrano. Od onih pa kuhane nisem dobila. Pa mi ni žal. Je soseda na koncu še račun dobila.
Sem si malo želela, da me virus nese. Nekaj so govorili, da ti potem država da za pogreb. Ampak ne vem. Sama tako nimam. Bi pa vseeno zraven moža ležala. Ampak so se mi pa nabrale položnice. Pa si misliš, kaj pa bo ko bo drugi val? Naj kar pocrkamo?«
