Šestletni Vid bo odslej mirneje spal

Prav v teh dneh, ko vsa Slovenija in tudi ves svet trepetata zaradi novega koronavirusa, v Slovenskih goricah živi družina, ki še nikoli ni bila tako vesela, zadovoljna in nikoli ni tako spokojno spala. Gre za tričlansko družino Vasle iz Viničke vasi blizu Lenarta, v primeru katere sta se še enkrat potrdili enotnost in dobrosrčnost vse Slovenije. V dveh mesecih ima družinica, 47-letni oče Maksimiljan, 42-letna mama Suzana in šestletni Vid, namesto podrtije, ki je grozila, da jih bo med spanjem zasula, povsem novo hiško, predvsem varno in toplo, a tudi zelo lepo zavetje, kjer se zlasti mali Vid počuti varno, njegov oče pa je ponosen, da živi »v deželi dobrih ljudi, ki so nam tako hitro in nesebično priskočili na pomoč,« pove s solznimi očmi.

Od nekdaj v pomanjkanju

Vasletovi so bivali v 200 let stari hiši, ki je ves čas grozila, da ne bo več zmogla kljubovati zobu časa in se bo sesedla sama vase, danes pa odslužene cimprače ni več, saj so jo pridne roke porušile, na njenem mestu pa stoji nova hiša velikosti 57 kvadratnih metrov, pravšnja za majhno, ljubečo družino.



Prej je Maksimilijan vsa leta po svojih močeh vzdrževal in ohranjal staro podrtijo: »Preuredili smo sobo, naredili kopalnico in zamenjali okna, lesena tla pa zamenjali z betonskimi. Vendar se vse delo in trud izjalovi, ko ob nalivih priteče voda skozi razmajano in polomljeno streho in razmoči že tako vlažne stene,« nam je obupano pripovedoval. »Skozi stene sobe, kjer smo spali, se je čutil veter. Vogali hiše so se napihnili in začeli odpirati, tako da se je videlo skozi.«



Maksimiljanu življenje ni prizanašalo, pripoveduje. »Živel sem z mamo, ki naju je preživljala sama z minimalno kmečko pokojnino. Leta 1996 me je doletela kronična ledvična odpoved. Začel sem dializo in komaj leta 2003 dočakal presaditev ledvice, a se žal ni obdržala. Čez tri leta so transplantacijo ponovili in ta je bila uspešna. Po vseh posegih sem delovno nezmožen. Zdaj se mi je na obeh brazgotinah presajenih organov pojavila kila, ki pa si je zaradi tveganosti posega specialisti ne upajo odstraniti.

Tudi partnerica je zaradi zdravstvenih težav nezaposljiva. Upravičen sem do nadomestila iz ZZZS in ona do socialne pomoči. Ko poravnaš vse obveznosti in plačaš položnice, ostane še nekaj za hrano, drugega nič. Ker živimo na podeželju, imamo srečo, da si večino hrane pridelamo sami. Imamo tudi nekaj kokoši. V družini smo vajeni skromnosti,« je izlil Maksimiljan. In zdaj jim je uspelo, čeprav se je Vasle sprva obračal zgolj po pomoč za popravilo strehe. A kaj ko so strokovnjaki, ki so prišli na ogled, sanacijo odsvetovali, ker obstoječi zidovi ne bi vzdržali teže novega ostrešja. »Pomoč pri izgradnji so mi prijazno ponudili sovaščani in sorodniki. Žal nisem zmožen, ne fizično in ne finančno, primakniti k napredku. Želel pa sem Vidu omogočiti zdravo in varno okolje, ki ga jaz nisem nikoli imel,« nam je odkrito in brez lažne skromnosti povedal Maksimiljan.

Vselitev maja

Družina, ki je o novogradnji le sanjala, ne more dojeti, da bo najpozneje maja v novi hiši. Že so pozabili, kako so v zadnjem času na majhni postelji spali vsi trije skupaj, saj jih je tako manj zeblo. »Iz srca se zahvaljujem za vso pomoč vsem ljudem,« pove Maksimiljan, ki je ponosen na sosede ter mnoge znane in neznane ljudi, ki so jim kljub krizi tako hitro in učinkovito pomagali. »Res neverjetno, da so pripravljeni hišo postaviti za 38.000 evrov. Tudi opremo so dobili, kuhinjo je med drugim darovala gospa z Gorenjske, Vidovi sošolci so zbrali za njegovo novo sobico. Res neverjetno. Besede so premalo za te občutke,« navdušenja ni skrivala niti Petra Krepek Cafnik, predsednica KS Lenart.