TUDI TO JE SLOVENIJA
Še kamen bi zajokal: to je Slovenka doživela sredi Ptuja
Mamico je vprašal, ali bosta vedno tako revna.
Odpri galerijo
Zgodilo se je v trgovini. FOTO: Pixabay
Po facebooku krožil zapis Štajerke, ki je v eni izmed trgovin na Ptuju doživela izkušnjo, ki je, kot pravi, še dolgo ne bo pozabila. Med sprehajanjem med policami je opazila mamico in fantka, starega približno pet let. Oba sta imela vidno ponošena oblačila.
Mamica je po njenih besedah izbirala stvari izključno na policah z akcijo ali pred iztekom roka. Gledala naj bi tudi na uro ter sinu govorila, da sta prehitra, ker nekaterih stvari še niso znižali.
»Ustavita se pri policah s kruhom, žemljicami. Fantek prosi za čokoladnega navihančka. Mamica z najbolj otožnimi očmi pogleda njega, nato police z navihančki. Ga že želi vzeti, pa si premisli, vzame ven denarnico – tisto za kovančke. Vsuje iz nje kovančke, šteje ... Gleda fantka. Pa poličko z navihančki. In mu reče, naj izbere žemljico, to bo mu lahko kupila, za navihančka pa nima dovolj denarja. Ampak da mu obljubi, da ob žemljici ne bo lačen,« pripoveduje uporabnica facebooka.
Fantek je tako vzel žemljico, nato pa izrekel besede, ki zadenejo v srce: »Mamica, ali bova midva vedno revna ali si bova kdaj lahko kupila navihančka? Saj si ga bova delila, obljubim.« Ko sta šla mimo igrač, je mamica sinu dejala, da mogoče letos Božiček ne bo pozabil nanj.
Štajerka, ki je bila priča tej srce parajoči situaciji, je nato storila nekaj neverjetnega in pohvale vrednega. Njen zapis objavljamo v celoti (nelektoriran).
»Bilo je danes ... v Lidlu, na Ptuju.
Dogodek, ki ga se hitro ne bom pozabila.
Grem v trgovino ... ze med tem, ko sem se sprehajala med policami sem opazila mamico in fantka. Po oceni star tam ene 5let. Bil je "slabse" oblecen, da ne napisem razcapan. Tudi mamica v vidno dotrajanih oblacilih. Imel je oci modre kot morje in tako vdan, prazen pogled. Niti ne zalosten, tako ne znam niti prav opisat kaksen. Tak, ki presume tvoje srce. Tako ju opazujem med nakupom (seveda sem pozabila, po kaj od svojih stvari sem sploh prisla, pa nima to sploh veze).
Mamica zbira stvari izkljucno na policah z akcijo ali pred iztekom roka. Gleda na uro pa mu govori, da sta prehitra, ker se niso znizali nekaj stvari.
Ustavita se pri policah s kruhom, zemljicami. Fantek prosi za cokoladnega navihancka. Mamica ga z najbolj otoznimi ocmi pogleda, pa pogleda police z navihancki. Ga ze zeli vzet pa si premisli, vzame ven denarnico - tisto za kovancke. Si vsuje kovancke, steje ... Gleda fantka. Pa policko z navihancki. In mu rece, da naj izbere zenljico, to bo mu lahko kupila, za navihancka pa nima dovolj denarja. Ampak da mu obljubi da z zemljico ne bo lacen.
Fantek vzame zemljico - izbrala sta najcenejso. In nato fantek rece:"mamica, kaj boma midva vedno revna ali si boma kdaj lahko kupila navihancka, saaj si ga boma delila obljubim."
Mamica je imela solzne oci, jaz pa tudi, ko sem par m naprej poslusala ta pogovor.
In potem sta sla mimo igrack. Mama pravi fantku, da mogoce Bozicek letos ne bo pozabil nanj. Fantek gleda in pravi:" ves, saj ne rabim igrack. Jaz bi samo rad, da bi se ti kdaj smejala." In mamica ga je z obema rokama prijela za njegovo rokico, pa sta nabrala se nekaj najcenejsih stvari.
Priznam, vmes sem sama pozabila po kaj tocno sem prisla, vmes sem slucajno nasla se dve knjigi, ki sem ju nameravala kupiti zase ... In ja, ob tem prizoru sem ju odlozila nazaj na police ... Poskusila kar se je le dalo natancno opaziti, kaj sta dala v kosarico, kar sploh v bistvu ni bilo tako tezko. V svojo kosarico sem zlagala stavri, ki sta jih pred mano gledala, pa odlagala nazaj na policke. In dodala cokoladne navihancke. Pa kavo in cokoladice. In tudi tisti avtomobilcek, ki ga morda Bozicek letos ne bo pozabil.
In pocakala, da sem bila na blagajni pred njima. Placala racun. Zlozila stvari v vrecko, poklicala fantka k sebi. Mu dala to vrecko, in mu rekla, da je najbolj pogumen fantek na celem planetu. Ga na hitro pobozala po glavici in odsla. Videla sem solze v oceh prodajalke, ki mi je pomeziknila, videla sem solze v oceh mamice, ki ji najbrz ni bilo nic jasno.
Vsedla sem se v avto in po radiju je bila pesem Kreslina - Pustite nam ta svet.Tudi jaz sem potrebovala nekaj minut, da sem se lahko odpeljala.
In ne, to ni zgodba iz daljne Afrike. Iz drugega konca sveta. To, je zgodba iz Ptuja.
In ti, dragi mali, precudovit, z najlepsimi ockami in najbolj pogumnim srckom, mali moz ... iz vsega srca ti zelim, da bo mamica vsaj danes zmogla malo nasmeha in da te Bozicek NIKOLI ne bo pozabil. Ker ves, jaz verjamem, da bos postal najboljsi clovek, ki jih premore svet.
In hvala ... da si me spomnil ... na to, kaj z zivljenju zares steje. In kako
malo je potrebno, da lahko nekomu vsaj za mili procent pricaramo upanje ...
... ker je tako malo potrebno ... le kancek prijaznosti ... le srce, ki slisi in vidi ...
Srecno, mali.«
Mamica je po njenih besedah izbirala stvari izključno na policah z akcijo ali pred iztekom roka. Gledala naj bi tudi na uro ter sinu govorila, da sta prehitra, ker nekaterih stvari še niso znižali.
»Ustavita se pri policah s kruhom, žemljicami. Fantek prosi za čokoladnega navihančka. Mamica z najbolj otožnimi očmi pogleda njega, nato police z navihančki. Ga že želi vzeti, pa si premisli, vzame ven denarnico – tisto za kovančke. Vsuje iz nje kovančke, šteje ... Gleda fantka. Pa poličko z navihančki. In mu reče, naj izbere žemljico, to bo mu lahko kupila, za navihančka pa nima dovolj denarja. Ampak da mu obljubi, da ob žemljici ne bo lačen,« pripoveduje uporabnica facebooka.
Fantek je tako vzel žemljico, nato pa izrekel besede, ki zadenejo v srce: »Mamica, ali bova midva vedno revna ali si bova kdaj lahko kupila navihančka? Saj si ga bova delila, obljubim.« Ko sta šla mimo igrač, je mamica sinu dejala, da mogoče letos Božiček ne bo pozabil nanj.
Štajerka, ki je bila priča tej srce parajoči situaciji, je nato storila nekaj neverjetnega in pohvale vrednega. Njen zapis objavljamo v celoti (nelektoriran).
»Bilo je danes ... v Lidlu, na Ptuju.
Dogodek, ki ga se hitro ne bom pozabila.
Grem v trgovino ... ze med tem, ko sem se sprehajala med policami sem opazila mamico in fantka. Po oceni star tam ene 5let. Bil je "slabse" oblecen, da ne napisem razcapan. Tudi mamica v vidno dotrajanih oblacilih. Imel je oci modre kot morje in tako vdan, prazen pogled. Niti ne zalosten, tako ne znam niti prav opisat kaksen. Tak, ki presume tvoje srce. Tako ju opazujem med nakupom (seveda sem pozabila, po kaj od svojih stvari sem sploh prisla, pa nima to sploh veze).
Mamica zbira stvari izkljucno na policah z akcijo ali pred iztekom roka. Gleda na uro pa mu govori, da sta prehitra, ker se niso znizali nekaj stvari.
Ustavita se pri policah s kruhom, zemljicami. Fantek prosi za cokoladnega navihancka. Mamica ga z najbolj otoznimi ocmi pogleda, pa pogleda police z navihancki. Ga ze zeli vzet pa si premisli, vzame ven denarnico - tisto za kovancke. Si vsuje kovancke, steje ... Gleda fantka. Pa policko z navihancki. In mu rece, da naj izbere zenljico, to bo mu lahko kupila, za navihancka pa nima dovolj denarja. Ampak da mu obljubi da z zemljico ne bo lacen.
Fantek vzame zemljico - izbrala sta najcenejso. In nato fantek rece:"mamica, kaj boma midva vedno revna ali si boma kdaj lahko kupila navihancka, saaj si ga boma delila obljubim."
Mamica je imela solzne oci, jaz pa tudi, ko sem par m naprej poslusala ta pogovor.
In potem sta sla mimo igrack. Mama pravi fantku, da mogoce Bozicek letos ne bo pozabil nanj. Fantek gleda in pravi:" ves, saj ne rabim igrack. Jaz bi samo rad, da bi se ti kdaj smejala." In mamica ga je z obema rokama prijela za njegovo rokico, pa sta nabrala se nekaj najcenejsih stvari.
Priznam, vmes sem sama pozabila po kaj tocno sem prisla, vmes sem slucajno nasla se dve knjigi, ki sem ju nameravala kupiti zase ... In ja, ob tem prizoru sem ju odlozila nazaj na police ... Poskusila kar se je le dalo natancno opaziti, kaj sta dala v kosarico, kar sploh v bistvu ni bilo tako tezko. V svojo kosarico sem zlagala stavri, ki sta jih pred mano gledala, pa odlagala nazaj na policke. In dodala cokoladne navihancke. Pa kavo in cokoladice. In tudi tisti avtomobilcek, ki ga morda Bozicek letos ne bo pozabil.
In pocakala, da sem bila na blagajni pred njima. Placala racun. Zlozila stvari v vrecko, poklicala fantka k sebi. Mu dala to vrecko, in mu rekla, da je najbolj pogumen fantek na celem planetu. Ga na hitro pobozala po glavici in odsla. Videla sem solze v oceh prodajalke, ki mi je pomeziknila, videla sem solze v oceh mamice, ki ji najbrz ni bilo nic jasno.
Vsedla sem se v avto in po radiju je bila pesem Kreslina - Pustite nam ta svet.Tudi jaz sem potrebovala nekaj minut, da sem se lahko odpeljala.
In ne, to ni zgodba iz daljne Afrike. Iz drugega konca sveta. To, je zgodba iz Ptuja.
In ti, dragi mali, precudovit, z najlepsimi ockami in najbolj pogumnim srckom, mali moz ... iz vsega srca ti zelim, da bo mamica vsaj danes zmogla malo nasmeha in da te Bozicek NIKOLI ne bo pozabil. Ker ves, jaz verjamem, da bos postal najboljsi clovek, ki jih premore svet.
In hvala ... da si me spomnil ... na to, kaj z zivljenju zares steje. In kako
malo je potrebno, da lahko nekomu vsaj za mili procent pricaramo upanje ...
... ker je tako malo potrebno ... le kancek prijaznosti ... le srce, ki slisi in vidi ...
Srecno, mali.«
