REŠAVALCI

Samo v Sloveniji: Še sami plačujejo, da sploh lahko rešujejo

Objavljeno 17. februar 2019 16.01 | Posodobljeno 17. februar 2019 16.02 | Piše: Tina Horvat

Potem ko so se kamniški gorski reševalci znašli v kontejnerjih, so se oglasili še ljubljanski. Načelnik Branko Žorž: Kar dve tretjini opreme moramo kupiti iz svojih žepov.

Vsaki reševalni postaji pripadajo le ena nosila. FOTO: Boštjan Fon
LJUBLJANA, KAMNIK – Potem ko smo nedavno v Slovenskih novicah opozorili na sramotno ravnanje države z gorskimi reševalci – kamniški so namreč nastanjeni kar v zabojnikih, brez vode in stranišč, svoje prostore pa si morajo zagotoviti sami, se je vsul pravi plaz zgražanj, kako je to sploh mogoče.
image
Vsaki reševalni postaji pripadajo le ena nosila. FOTO: Boštjan Fon

A žal kamniški gorski reševalci še daleč niso edini, ki se spopadajo s prostorsko stisko, poleg tega jih tare še mnogo hujša, to je finančna. Od države dobijo tako malo sredstev, da si morajo kar dve tretjini osebne opreme, ki je nujna za reševanje, sami kupiti iz svojih sredstev. Torej, da gorski reševalci sploh lahko rešujejo ponesrečence iz gora, morajo še sami plačati. Še enkrat spomnimo, da to počno neplačano, prostovoljno in v svojem prostem času ali med službo.
 

Denarja malo, intervencij pa vse več


Problem je v zastarelem in nezadostnem financiranju delovanja gorskih reševalcev, ki ne sledi dejanskemu dogajanju in številu intervencij. Slednje se iz leta v leto skokovito povečuje, višina sredstev pa ostaja enaka. Pravzaprav je znesek, ki ga za svoje delovanje dobi vseh 17 reševalnih postaj in to za vse – za opremo, usposabljanja in izobraževanja in za vse materialne stroške – sramotno nizek, saj znaša le 535.000 evrov.

To so, na primer, tri letne plače z vrha lestvice najbolje plačanih v javnem sektorju. A če je država pripravljena mastno plačevati prenekatere javne uslužbence, s prostovoljci, ki namesto nje skrbijo za varnost vse več gornikov, ravna kot zelo slaba mačeha. Povrhu pa je gorske reševalce letos obdarila še z novimi pravili financiranja normativa. »Ko so se postavljali normativi leta 1996, je bilo intervencij manj kot 200, reševalcev pa 750. Danes je intervencij čez 500, reševalcev z licenco je ostalo enako, normativ pa je tudi 430 za vso Slovenijo,« nam pove Branko Žorž, inštruktor Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) in načelnik društva Gorska reševalna služba (GRS) Ljubljana, ki je največja v državi in pokriva okoli 40 odstotkov območja Slovenije.
image
Matjaž Šerkezi (levo) in Branko Žorž opozarjata na neurejeno zakonodajo za gorske reševalce.

»To pomeni, da imamo na postaji GRS Ljubljana dejansko 75 reševalcev, opremimo pa jih lahko le 27. Razliko plačamo iz svojih žepov oziroma se nekako znajdemo znotraj GRZS. Po moji oceni si sami kupimo kar dve tretjini osebne opreme, ki je specifična in draga. Drugi problem je skupna oprema – na posamezno društvo GRS pripadajo na primer le ena nosila, a vendar imamo tri reševalne skupine, kar pomeni, da bi se morali v Zasavju, Ilirski Bistrici in Postojni najprej pripeljati v Ljubljano po nosila za intervencije ter jih seveda pozneje vrniti. Menim, da je pravila razdeljevanja skupne opreme pripravljala oseba, ki ne pozna ne vsebine naše službe in ne organizacije,« je prepričan Žorž. In še, da lahko gorski reševalci samo opozarjajo, da pa bi morala država to sistemsko spremeniti.
za opremo, izobraževanje in materialne stroške vseh slovenskih gorskih reševalcev.


»Vsekakor lahko rečemo, da je gorsko reševanje v Sloveniji stoletna praksa razvoja in visoke tehnične usposobljenosti, ki države ne stane praktično nič. V primeru GRS Kamnik in nasploh pri financiranju in normativih pa lahko vidimo, da nam država ne daje zadostnih sredstev niti za osnovno delovanje.«
 

Stanje je kritično!


Nad odnosom države do prostovoljcev, ki se odzovejo na vsak klic, ne glede na to, ali so doma, pri kosilu, z družino, v postelji ali v službi, je šokiran tudi kamniški gorski reševalec in inštruktor GRZS Matjaž Šerkezi. »To je tako, kot da bi si morali gasilci sami kupovati čelade in ognjevarna oblačila, brez katerih bi bilo gašenje smrtno nevarno. Mi pa moramo za osebno opremo, v kateri rešujemo, kar sami odpreti denarnice oziroma doplačevati, da lahko opremimo zadostno število reševalcev. Naj opozorim tudi na to, da dve tretjini reševanj še vedno opravimo peš, brez pomoči helikopterja (zaradi slabega vremena, noči ...), to pa pomeni, da se nas po 30 in več poda v zahtevne terene, kjer moramo včasih zelo hudo poškodovane osebe varno prenesti v dolino, in sicer tam, kjer je še zdravemu človeku težko,« pove Šerkezi.
Odgovor URSZR
Na Upravo RS za zaščito in reševanje (URSZR) smo povprašali, zakaj je tak problem v tej državi tako urediti zakonodajo, da bi imeli gorski reševalci enak status kot prostovoljni gasilci, jim zagotoviti prostore ter urediti financiranje gorskih reševalcev tako, da bi delovali v dostojnih razmerah. V zvezi s prostorsko problematiko so nam odgovorili, da jo nameravajo reševati tudi ob pripravi spremembe zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami; in sicer naj bi se združevali gasilci, nujne medicinske pomoči, civilna zaščita, Rdeči križ in drugi v skupnih objektih. Na vprašanje o tem, da ob vedno več intervencijah število normiranih gorskih reševalcev ostaja isto oziroma se zmanjšuje, so navedli, da je število ves čas isto – 430 – in da je treba ločiti med člani GRZS in operativnimi reševalci. Da pa je povečevanje števila intervencij v gorah v zadnjem obdobju izziv, ki ga URSZR že rešuje skupaj z GRZS. O morebitnem večjem financiranju pa so odgovorili, da je v zadnjem obdobju URSZR že zagotovila GRZS dodatna sredstva za delovanje in opremo. "V letošnjem letu so ta sredstva višja za pet odstotkov, poleg tega pa nadaljujemo zamenjavo dotrajanih intervencijskih vozil postaj GRS."


Pa so reševalci in reševanja sploh še varni, če je država tako skopuška do njih? »Naše znanje je na zavidljivo visoki ravni in ob bok se postavljamo reševalcem iz alpskih držav, kot so Avstrija, Švica, Francija, Italija, nikakor pa se ne sme zgoditi, da bi reševali z dotrajano opremo. To je smrtno nevarno in za to posebej skrbimo in pri tem je ključno normativno število reševalcev, ki pa se kljub porastu intervencij ni povečalo! Reševalci se bomo vedno odzvali na klice na pomoč in odšli reševat življenja ljudi v gore. To je naše poslanstvo in za to smo se sami prostovoljno odločili. Močno upam, da bo primer kamniških gorskih reševalcev, ki smo pristali v zabojnikih, pokazal, da je stanje res kritično in da bo to pozitivna kritika za našo državo, da je treba na tem področju nekaj spremeniti in pri tem smo kot stroka pripravljeni sodelovati. Če se to ne bo zgodilo, in to velja tako za prostore, ki bi jih morala zagotoviti država v sodelovanju z občinami, ter za normative in financiranje, bo enkrat vse skupaj razpadlo, država brez gasilcev, jamarskih in gorskih reševalcev pa ne more biti država. Še slabše, reševali bodo posamezniki, ki ne bodo imeli znanja in temu primerne opreme in bodo nevarni že sami sebi, kaj šele pomoči potrebnim. Saj konec koncev ne gre za korist nas, gorskih reševalcev, mi lahko jutri rečemo, da se tega ne gremo več, ampak vseh ljudi, ki živimo v tej državi in ki jih mi rešujemo in jim pomagamo. Če ne, pa si ne zaslužimo več imena – ljudje,« sklene Šerkezi. 
Deli s prijatelji