NASILJE NAD ŽENSKAMI

Sama si si kriva: bridke izpovedi treh trpinčenih Slovenk

Izpovedi žrtev nasilja, brez olepšav razkrivajo srhljivo dogajanje za vrati njihovih domov.
Fotografija: Simoni Nini Vrabič se je uspelo izkopati iz peklenskega kroga zlorab in zaživeti na novo.
Odpri galerijo
Simoni Nini Vrabič se je uspelo izkopati iz peklenskega kroga zlorab in zaživeti na novo.

Gospa, ki vsak dan hiti iz službe, da mož ne bo znorel, ker kosilo ni kuhano, otrok, ki se nenadoma začne vesti drugače, dekle, ki med poukom večkrat odide objokano iz razreda … Zlorabe se pogosto dogajajo čisto blizu nas. Tako za tiste, ki jih opazijo, kot tudi za tiste, ki jih doživljajo, pa je prvi in najpomembnejši korak, da o njih spregovorijo. Tako kot so to v knjigi novinarke Gordane Stojiljković z naslovom Sama si si kriva storile Alenka K., Monica De La Calli in Simona Nina Vrabič. Bridke izpovedi treh žensk brez olepšav razkrivajo srhljivo dogajanje za vrati njihovih domov, različne vrste nasilja, kakršno se žal vsak dan odvija v prenekateri, na videz povsem vsakdanji slovenski družini.
 

Vsaka druga doživi nasilje


Slovenski policisti so v letu 2018 obravnavali 1431 primerov nasilja nad ženskami v krogu družine. Če prištejemo še primere žensk, ki so prijavile kaznivi dejanji lahka ali težka telesna poškodba, še število povzpne na 1940. Tistih, ki so utrpele posilstvo, spolno nasilje ali je bila kršena njihova spolna nedotakljivost, je bilo po uradnih podatkih 85. A te številke so, pravi Maja Plaz, predsednica društva SOS-telefon za ženske in otroke, precej nižje od resničnih.

»Po evropskih raziskavah, to pa kaže tudi naša nacionalna raziskava o nasilju nad ženskami v partnerskih odnosih, eno od oblik nasilja v življenju doživi kar vsaka druga. A strah, sram in krivda so pogosto premočni, da bi podale prijavo. Še posebno težko je spregovoriti o spolnem nasilju, saj raziskave kažejo, da kar 80 odstotkov žensk tega ne prijavi,« razkriva Plazova.

Le vrh ledene gore

Kadar nasilje doživlja mama, ga po besedah sogovornice vedno doživlja tudi otrok. A niti neposrednega nasilja nad otroki ni malo. Leta 2018 so policisti kazniva dejanja z elementi nasilja nad otroki, mlajšimi od 15 let, ugotovili v 447 primerih. Kar 90 otrok, mlajših od 15 let, je bilo spolno napadenih. Skoraj 30 odstotkov spolnih napadov na otroke, mlajše od 15 let, so po podatkih policistov izvršili posamezniki v družinskem krogu. Sodeč po poplavi izpovedi žrtev v zadnjih letih pa so te prijave le vrh leden gore, saj mnoge žrtve o zlorabah v otroštvu nikoli ne spregovorijo.

Nasilje je lahko fizično, psihično, spolno ali ekonomsko, najpogosteje pa se različne vrste prepletajo. Že spregovoriti o nasilju je za žrtve izjemno težko, še težje pa je narediti odločilen korak in se rešiti iz peklenskega kroga. »Ko se ti vse to dogaja, res misliš, da si za to sam kriv.

Za vsako brco, vsako klofuto, za vsako grdo besedo, ki ti jih namenja partner, najdeš razlog. Enkrat nisi dobro posesala, drugič si slabo skuhala, tretjič so bili otroci preglasni,« razlaga 50-letna Simona Nina Vrabič, ena od treh junakinj knjige. »Ko me je bivši mož prvič udaril, sem poklicala mami, ta mi je rekla: 'Tako kot si si postlala, tako boš spala,'« se spominja. Šele ko jo je sinova vzgojiteljica v vrtcu, ki je opazila njeno in sinovo stisko, opozorila, da bo morala v dobro otrok nekaj storiti, se je v njej nekaj premaknilo. »A je minilo še precej časa, preden mi je uspelo zbrati dovolj moči za odhod.«
 

Na žrtve ne pritiska(j)mo

»Vsaka žrtev ima svojo izkušnjo in svoj tempo iskanja poti iz nasilja. Potrebujejo potrpežljivo uho, ki zna slišati, v kakšni stiski so, pomembno je, da jim povemo, da niso krive za nasilje, da obstajajo poti iz njega in kdo jim lahko pomaga. Prevečkrat se zgodi, da jih obsojamo, ker niso odšle že prej, ali da so se kdaj vrnile k povzročitelju nasilja. Tak odnos in razmišljanje jim ne pomagata pri iskanju poti iz nasilja,« pravi Plazova. Pomembno je, da žrtvam verjamemo, jih spremljamo, spodbudimo k prijavi na policijo ali center za socialno delo. Povejmo jim, da je nasilje kaznivo, da samo od sebe ne preneha in da ga je treba prijaviti, ali pa se obrniti na katero od nevladnih organizacij.

»O zlorabi je treba spregovoriti. Šele takrat dobi težo. To pa ne pomeni, da je treba o njej govoriti javno. Za začetek v varnem okolju,« pojasnjuje 46-letna Alenka K., katere zgodba je v knjigi predstavljena v poglavjih, označenih z zaimkom Jaz. »Tisti, ki smo zlorabo doživljali v otroštvu, se v odrasli dobi pogosto ne zavedamo, da je bilo nekaj narobe, da smo bili zlorabljeni, saj je bil to del našega življenja. Če smo vse skupaj potisnili v podzavest, kasneje ne prepoznavamo škodljivega vedenja. Ali pa je tako vsakdanje, da ne pomislimo, da obstaja kaj drugega.« Zlorabljeno osebo je, pravi, nemara sram, lahko jo je strah posledic, ko bo spregovorila. Kako težko je razkriti svojo stisko, dobro ve tudi tretja junakinja knjige, 31-letna Monica De La Calli. Po nasilja polnem otroštvu je podobne odnose znova in znova doživljala, vedno od ljudi, ki jim je v svoji naivnosti slepo zaupala. Njen zadnji mučitelj jo je prepričeval, da bo izgubila otroka, za katerega se je borila na sodišču, jo na vse mogoče načine ustrahoval. Bilo je tako grozljivo, da je zaradi stisk omedlevala, večkrat je pristala v bolnišnici. Potrebovala je eno leto, da se ji je uspelo postaviti zase. »Preobrat se je zgodil, ko sem po nasvetu psihologinje, s katero sem prišla v stik na sinovem sistematskem pregledu, obiskala svetovalni center v Ljubljani ter se pogovorila s svetovalko. Takrat sem prvič začutila, da imam v življenju vsaj nekoga, ki bo vedel, če me bo kdo pokončal.« Ko se je odločila, da ne bo molčala o zlorabah, so se stvari obrnile. »Ponudil mi je 2000 evrov za molk. Toda odločila sem se, da tiho ne bom nikoli več.«

V kleščah ustanov

Zgodbe, opisane v knjigi, so pretresljive, čeprav je v njih malo govora o konkretnih dogodkih. Namenoma. »Novinarji nezavedno poskušamo od intervjuvanca izvleči čim več podrobnosti, kdaj, kje, zakaj, kdo in kaj natančno je počel … V tem primeru znamo biti še bolj netaktni od institucij in žrtev tudi sami zlorabimo,« se zaveda Gordana Stojiljković, ki bi se danes, ko ima za seboj to izkušnjo pa tudi izobraževanje na delavnicah, pisanja knjige lotila popolnoma drugače. »Lani jeseni me je Maja Plaz povabila na izobraževalne delavnice o poročanja v primeru spolnih zlorab. Incest Trauma center Beograd je namreč povezal društva za pomoč žrtvam zlorab z območja držav nekdanje skupne države in novinarje iz Črne gore, Hrvaške, Slovenije in Srbije. V Beogradu smo spoznali, da podrobnosti niso pomembne. Pomembno je, kako se žrtev s posledicami spopada, kako preživi dan, kako uravnava vsakdanje obveznosti z družino, ko jo denimo vonj človeka na mestnem avtobusu popolnoma iztiri, ko jo prizor v filmu spomni na storilca in jo znova vrne v občutja nemočne žrtve.« Alenka K. se strinja: »Bolj pomembno od zgodbe se mi zdi ozaveščanje posledic. Te obstajajo, pa če se jih zavedamo ali ne.«


Ko žrtev zbere pogum, da spregovori in storilca prijavi, se pravi boj šele začne. Najprej je treba sestaviti razsuto življenje. »Ko sem vložila zahtevek za ločitev, nisem vedela, da se bo boj na tej točki šele začel. Počel je vse, da bi me zlomil, in ko je videl, da mu ne bo uspelo, je poskušal svoje doseči tako, da je obračunal s seboj. Takrat sem si skoraj premislila in ustavila ločitev, a me je odvetnik prepričal, da sem vztrajala,« se spominja Simona Nina Vrabič, ki je še danes hvaležna svojemu pravnemu zastopniku. A trajalo je deset let, preden je sodišče nasilneža obsodilo za njegova dejanja. Premilo, je prepričana. »Svoje umazano perilo sem prala na sodišču deset let, on pa jo je na koncu odnesel s pogojno kaznijo. To je zgrešeno. Mislim, da pri nas nimamo dobrega sistema, kar se tiče zlorab. Institucijam, še posebno sodiščem, manjka posluha za žrtve.«

Premiki v pravo smer

»Žrtev mora institucije prepričati, da je njena zgodba resnična, ob tem pa vedno znova podoživlja vse težke trenutke. Zdaj pa si predstavljajte, da imate pet ali deset let in morate tujim ljudem razlagati, kaj se vam je dogajalo. Kar zadeva otroke, prihaja do pozitivnih premikov, varnih sob, kjer naj bi otrok le enkrat povedal, kaj se mu je zgodilo, njegovo pripoved pa bi posneli,« pravi Stojiljkovićeva in pohvali spremembo zakonodaje na področju zastaralnih rokov kaznivih dejanj s področja spolne nedotakljivosti. »Do leta 2008 je morala žrtve storilca prijaviti v desetih letih od dejanja, zdaj pa ta rok teče od polnoletnosti. Če so te zlorabljali kot otroka, starega dve, pet, deset let, zastaralni rok mine, še preden otrok ozavesti, da se mu je nekaj zgodilo. Da bi preživel, otrok huda dejanja potlači. O tem govori tudi zgodba v uvodu knjige – dekle je bilo zlorabljeno, preden je ugotovilo, zakaj, pa je trikrat ali štirikrat pristalo na centru za mentalno zdravljenje, ker se je nekajkrat hotelo ubiti, za pregon pa je bilo prepozno. Srbija je leta 2013 v kazenski zakonik zapisala, da kazniva dejanja s področja spolne nedotakljivosti nikoli ne zastarajo, tako kot umor.«

Vse tri junakinje knjige so danes uspešne v svojem poklicu. »Mogoče se bo komu zdelo čudno, a po eni strani sem hvaležna za toliko izkušenj, čeprav so bile grozne. Če bi se še enkrat rodila, bi živela čisto drugače, a zdi se mi, da v tem primeru ne bi zmogla delovati na nivoju, na kakršnem delujem zdaj. Verjetno ne bi zmogla takšne poslovne poti, ne bi tako osebnostno rasla. Po drugi strani pa vem, da je preteklost pustila na meni res močan pečat in določenih stvari na čustveni ravni ne morem tako globoko predelati, kot bi jih sicer,« sklene Monica De La Calli, danes uspešna podjetnica.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije