SLOVENCI NA POTI

S spačkoma po Balkanu

Za tri člane Citroën kluba Slovenije, zakonca Andrejo in Vojka Vraniča ter Vida Pozniča iz Tabora v Savinjski dolini, je bil letošnji dopust res nekaj starodobnega; v 10 dneh so s 50-letnima spačkoma premagali 2500 km.
Fotografija: Vid Poznič in zakonca Vranič v Kapli pri Taboru, kjer je bil start in cilj njihovega poletnega podviga. Foto: osebni arhiv
Odpri galerijo
Vid Poznič in zakonca Vranič v Kapli pri Taboru, kjer je bil start in cilj njihovega poletnega podviga. Foto: osebni arhiv

Trojica se je dogovorila, da se poleti z dvema spačkoma odpravi na potep po državah nekdanje Jugoslavije. Junija so vzeli v roke zemljevid in v grobem začrtali traso: Tabor–Varaždin–Podravina–Novi Sad–Beograd–Niš–Skopje–Ohrid–Albanija–Črna gora–jadranska magistrala–Reka–Tabor.
Dubrovnik so fotografirali le od daleč. Foto: Osebni arhiv
Dubrovnik so fotografirali le od daleč. Foto: Osebni arhiv


Zaposlena Andreja in Vojko sta uskladila dopust, Vid pa je v pokoju in naj bi imel dovolj časa, a se je zapletlo ravno pri njem, ki tako kot vsi upokojenci nikoli nima časa. Za dan odhoda so določili torek, 17. julij, vendar je bil Vid še na morju.

Vraničeva sta s svojim avtom tako startala kar sama in prvi dan prispela v Novi Sad. Z Vidom so se dogovorili, da se naslednji dan dobijo v Beogradu na Kalamegdanu, a to ni bilo tako enostavno. Nobeden od njiju ni poznavalec Beograda, s spački pa se potuje brez navigacije. »Nekako smo se našli, si ogledali Kalemegdan in še isti dan odpotovali proti Nišu, kjer nas je po 800 km prevožene poti počakal domačin Boban, ljubitelj veteranskih spačkov,« razlaga Vid Poznič.

Na poti domov med kampiranjem pri Paklenici Foto: osebni arhiv
Na poti domov med kampiranjem pri Paklenici Foto: osebni arhiv

»Niš je lepo mesto, nekoč industrijsko, danes malo manj, z antično zgodovino, dolgo nadvlado Turkov, ki so si spoštovanje pridobili na zelo krut način. Iz glav Srbov so sezidali stolp, znamenito Čele kulo, ki je bila ena od destinacij, ki smo si jih ogledali v tem mestu.« Naslednji dan so se okrog 13. ure poslovili od Bobana in njegove mlade družine, naročil jim je še, naj v Vranju ne pozabijo iti v gostišče Hobit in si privoščiti njihovih dobrot z žara.

Iz Vranja se je trojica napotila v Skopje, kjer jih je pričakal makedonski prijatelj Marjan Mijovski - Macak, pripoveduje Vid. »Poleg njegovih dian in spačkov, ki bi bili pri nas za na odpad, on pa zmeraj enega usposobi, da se udeleži svetovnega srečanja, smo si ogledali tudi fascinantni, a malce preveč s spomeniki načičkani center tega sicer prelepega mesta, staro tržnico in Kale, turško trdnjavo nad centrom mesta.«

Macak je slovenske prijatelje spačkiste naslednji dan pospremil proti Ohridu. Nadvse domače so se Savinjčani počutili na Straži, kraju, ki spominja na naše Trojane, saj tam pečejo mekinjice, pecivo, ki je podobno krofom. Tisoč kilometrov od doma, pa enake navade in jedi!

Spačka, rumena kot limona, se pred trdnjavo v Senju nista držala nič kislo. Foto: osebni arhiv
Spačka, rumena kot limona, se pred trdnjavo v Senju nista držala nič kislo. Foto: osebni arhiv

»Po kakih petih urah ovinkov prispemo pred hotel Metropol, ki je malce iz mesta Ohrid, kjer se nastanimo pri dobrem prijatelju Slovencev, domačinu Ljupču in njegovi družini. Zvečer uživamo v veličastnem zahodu sonca nekje za albanskimi gorami nad prelepim Ohridskim jezerom,« navdušeno pripoveduje Vid. Naslednji dan izlet do sv. Nauma, bisera Makedonije, kopanje v jezeru in ogled mesta Ohrid, ki je na Unescovem seznamu. »Okrog jezera je 365 cerkva in še kakšna več,« razlaga Vid, ki je v čast lani rojene vnukinje Sofije obiskal cerkev sv. Sofije, v kateri zaradi čudovite akustike prirejajo nastope svetovnih virtuozov klasične glasbe.

Po dragocenih informacijah gostitelja, kako prevoziti Albanijo, se je v nedeljo, 22. julija, karavana odpravila na pot do Črne gore. Zastoj, a ne predolg, na makedonsko-albanski meji, in spačka se že spuščata v lepo dolino proti Elbasanu in pristanišču Drač. Ceste so presenetljivo dobre, težave se začnejo, ko naročijo tri kave, dobijo pa jih kljub trem prstom pet.


»Vtis je, da hočejo Albanci vse, kar so v času izolacije zamudili, nadoknaditi v nekaj letih. Veliko je novih hiš, trgovin in bencinskih servisov, a kaj ko skoraj nihče ne govori tujega jezika. Lažje smo zadihali, ko smo južno od Skadrskega jezera prečkali mejo s Črno goro. Zaradi srbohrvaščine smo imeli občutek, da smo že doma, čeprav nas je še čakalo več kot 1200 km jadranske magistrale.«

Vid Poznič in zakonca Vranič v Kapli pri Taboru, kjer je bil start in cilj njihovega poletnega podviga. Foto: osebni arhiv
Vid Poznič in zakonca Vranič v Kapli pri Taboru, kjer je bil start in cilj njihovega poletnega podviga. Foto: osebni arhiv

Po dveh dneh počitka na obali blizu Bara so krenili na severozahod, proti naslednjemu etapnemu cilju, Makarski. Spačka sta sopihala mimo znanih črnogorskih letovišč: Budve s sv. Štefanom, ki je v ruski lasti, Boke Kotorske, Hercegnovega, Igala. Na Hrvaškem so oblegani Dubrovnik fotografirali kar od daleč, spali so v kampu pred Makarsko.


V sredo, 25. julija, so odpeljali do Splita in nato do Senja, kjer so starodobnikoma in sebi privoščil še zadnji dan počitka pred sklepno, 200-kilometrsko etapo do doma pod Krvavico, kjer so polni lepih spoznanj in doživetij končali 10-dnevno potovanje. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije