NA POT

S pony expressom na morje

Objavljeno 22. julij 2019 08.16 | Posodobljeno 22. julij 2019 08.16 | Piše: Boštjan Fon

Gorenjca sta se z obnovljenima dvokolesnikoma odpravila na avanturo; Italijan ju je hotel takoj odkupiti.

Tomaž Nemec in Gorazd Bregant na cilju FOTO: Boštjan Fon
Prijatelja, doma iz železarskih Jesenic, Gorazd Bregant in Tomaž Nemec, sta se iz Zasipa, kjer zdaj živi slednji, odpravila na dopust. Nista sedla v avto niti čakala na avtobus, ki pelje proti obali, nista zajahala kakšne besne dvokolesne zverine.
image
Vespa special iz leta 1973, ki so jo izdelovali le za karabinjerje. FOTO: Boštjan Fon

Njuno prevozno sredstvo sta bila modri in zeleni pony express s 50 kubiki, serije I. in III. Oba sta bila izdelana leta 1972. »Najini kolesi z motorjem sta starejši od naju. Izdelali so ju v ljubljanskem Rogu, nanju pa montirali takrat izredno zmogljive in vzdržljive Puchove motorje,« razloži Tomaž, ki je oba obnovil.
 

Po kolesarski stezi


Najprej sta se odpeljala do Bohinjske Bistrice. »Komaj sva prepričala sprevodnika, da naju je spustil na vlak. Izstopila sva na Podbrdu in vžgala. Sledila je pot skozi Baško grapo, ob koncu doline sva si privoščila malce postanka,« Gorazd razloži uvod v avanturo na pony expressih. Fanta sta videla, da imata dovolj goriva, zato sta nadaljevala skoraj do Nove Gorice.

Ker je bilo prometno, sta se s ceste umaknila na kolesarsko stezo, kjer je bilo zanju bolj varno. Prispela sta do mostu v Solkanu in nadaljevala v Novo Gorico, tam sta natočila po dva litra goriva.

»Z rezervo vred gre v rezervoar le dva litra triprocentne mešanice. Peljala sva se po stari cesti proti Trstu. Prispela sva do neke gostilne, kjer so vsi govorili slovensko, poklepetali smo in lahko bi ostala kar pri njih, tako navdušeni so bili nad najinim podvigom. Odpravila sva se naprej do Trsta, tam sva spet dotočila po liter in pol mešanice,« je nadaljeval Tomaž in povedal, da se je eden od mimoidočih Tržačanov nad pony expressoma tako navdušil, da je predlagal takojšnjo kupčijo – za gotovino bi nemudoma kupil kar oba.

»Ampak od mene gredo motorji bolj težko, kar nekako navežem se na njih,« pove Nemec. Vrnila sta se v Slovenijo in se peljal po asfaltirani trasi Parenzane od Kopra mimo Izole do Portoroža. »Nikamor se nama ni mudilo, pa sva se spet ustavila. Mimo solin sva šla na Dragonjo. Hrvaški policisti so nama izrekli čestitke, čeprav sva se jim verjetno zdela malo čudna, nato sva nadaljevala do Zambratije, tam je bil najin cilj,« zaokroži Bregant.
 

Nazaj z avtom


Gorazd in Tomaž sta za pot, šla sta po ovinkih in opravila okoli 190 kilometrov, porabila po 4 litre in pol mešanice za motorna kolesa. »S pavzami vred sva se vozila deset ur. Postanki so bile proti koncu daljši, a ne zaradi motorjev, temveč zaradi naju.«
Po pomoti na avtocesto
Fanta sta v Trstu zgrešila odcep in s pony expressoma pristala na avtocesti. Ko so ju Italijani na hitro ozmerjali iz mimovozečih avtomobilov, sta po nekaj sto metrih našla izvoz in se umaknila z območja, kjer je promet za taka prevozna sredstva prepovedan.


Povprašali smo ju po bolečih zadnjicah, pa sta odkimala: Gorazd se je znašel in oblekel kolesarske hlače, Tomaž pa se veliko vozi s kolesom, tako da je vajen dolgotrajnega sedenja. »Med potjo sva videla veliko podrobnosti in veliko lepega, vse to bi zgrešila, če bi bila hitra. S kolesom veliko zgrešiš, ker se moraš truditi, na pony expressu pa lepo sediš, pelješ se 30 km/h ali manj in uživaš,« povesta prijatelja. Kaj sta vzela na pot?

»Imela sva ključe 10, 12 in 13, ključ za svečke, dve rezervni svečki, gedore in klešče, vse skupaj sem pospravil v staro peresnico. Prepričali so me, da sva vzela še nekaj malega rezerve mešanice, dal sem jo v kantico v nahrbtnik, kjer so bile še kopalke, brisača in rezervna majica. Celotna izkušnja je bila polna veselja.« Motorja s kolesom sta ostala v Zambratiji, nazaj sta se vrnila z avtomobilom. »Kaj kmalu greva s kombijem po najina motorčka, ki sta preizkušnjo prestala vrhunsko. Ker je bilo na poti zelo luštno, sva si rekla, da greva naslednje leto spet.«

Oba dvokolesnika sta bila obnovljena, vendar ju Tomaž ni testiral, le z enim je šel od Radovljice do Hrušice, z drugim pa nikamor. Delo je bilo torej opravljeno vrhunsko. Nemec nam nato odkrije še nekaj svojih draguljev. V garaži ima vespe, med drugim redek model vespa special, letnik 1973, ki jo je proizvajalec izdeloval namensko za uporabo karabinjerjev, javnosti ni bila dostopna. Tomaž jo je opazil na nekem dvorišču v Žirovnici, ustavil se je, jo odkupil in obnovil.
image
Delala sta tudi selfije. FOTO: Gorazd Bregant

»Pol leta, čez zimo, sem jo obnavljal. V Italiji se še vedno dobi originalne rezervne dele.« Nato odkrije: »Kadar se obnavlja vespo, je treba paziti, da se je ne obnovi bolje, kot je bil original. Značilnost vespe je namreč šlampasta izdelava, videlo se je točkovno varjenje, bilo je vse bolj na horuk sestavljeno. Motorji so specifični in zanimivi za popravila, bolj kot vsi drugi dvotaktni motorji.« 
Deli s prijatelji