DOMAČA OBRT

Rokodelci iz dežele lesa in konjev

Objavljeno 07. december 2018 10.47 | Posodobljeno 07. december 2018 10.47 | Piše: Jaroslav Jankovič
V Kulturnem domu Podpeč - Preserje so člani Športno-kulturnega društva Lokvanj ob 30-letnici delovanja pripravili razstavo domačih obrti.
Vinko Sosič je član furmanske sekcije, ki združuje okoliške konjarje.
Na 22 stojnicah je svoje izdelke predstavilo 18 domačih rokodelcev umetnikov, medtem ko so na štirih svoje stvaritve na ogled postavile rokodelke z Vranskega, iz Ljubljane, Dobrove in Mozirja.
image
Tajnica društva, cvetličarka in umetnica Tatjana Poplas s svojimi lutkami iz blaga

Društvo sestavljajo tri sekcije, narodnih noš, ki na različnih prireditvah in srečanjih promovira slovensko tradicionalno oblačilno kulturo, sekcija furmanov združuje barjanske konjarje, ki so oživeli tradicijo konjarstva in furmanstva, in najštevilnejša, sekcija rokodelcev, ki s pridom ohranjajo tradicijo izdelovanja rož iz krep papirja, lutk in okraskov iz blaga, pletenja košar in peharjev ter rezljanja lesa.
 

Na pragu krimskih gozdov


Kraj Podpeč leži na pragu krimskih gozdov, zato je tradicija lesarstva in konjarstva še posebno prisotna.
Na vratih nas je pričakal Vinko Sosič v narodni noči, član furmanske sekcije, ki s konjiči tu in tam zapelje naokoli mladoporočene pare. Povedal nam je, da je ohranjanje furmanske tradicije zahtevno in seveda tudi drago: »Zato moraš biti velik entuziast.«
image
Slikar Veljko Toman z Rakitne upodablja pejsaže domače okolice.

Zraven je stal možakar malce bolj resnega pogleda, Viktor Borštnik iz Kamnika pod Krimom že desetletja vari šnops, smrekovec. »Pomladi naberem zelo sveže smrekove vršičke in jih položim v kozarec, nanje natrosim plast sladkorja in vse skupaj zalijem z žganjem, nato dodam še kozarec prekuhane vode ... in tako naprej do vrha kozarca.« Povedal nam je, da je razmerje odvisno od tega, kako močan napitek si želimo imeti. Poskusili smo in bil je ravno pravšnji, ne preveč rezek, kot zna biti slovenska slivovka, ki je nismo več vajeni.
image
Nada Kalšek je aktivna članica sekcije narodnih noš pri društvu.

A Viktor ne nabira le vršičkov, zadnja leta se večino prostega časa zadržuje v domači delavnici, kjer struži vaze, posode in skulpture iz lesa, kar je stoletna dediščina teh krajev.
 

Podcenjene obrti


Tajnica društva Tatjana Poplas nam je povedala, da društvo združuje več kot 70 članov, ki so gonilna sila lokalnih prireditev. Kot cvetličarka pogosto skrbi za okraševanje, hkrati pa izdeluje lutke in podobe iz blaga.
V narodni noši je bila tudi Nada Kalšek. »Zakaj pa ne, rada grem in se preoblečem v tradicionalno nošo. Naj obiskovalci vidijo, kako so bili oblečeni naši predniki.«
image
Vinko Sosič je član furmanske sekcije, ki združuje okoliške konjarje.

Na prvi stojnici na levi je svoje košare in cajne razstavil Janez Janželj s Pakega pri Borovnici. Mirno je ovijal vitrice okoli ogrodja košare. Ko smo se dvakrat počez sprehodili po sejmu, je spletel do vrha. Njegovi izdelki skrivajo nekaj tiste stare elegance, ki jo začutimo le z rokami. Ko so si vitrice podobne, a ne enake, narezane z nožičem.
image
Viktor Borštnik iz Kamnika pod Krimom vsako leto pripravi izjemno okusno žganje smrekovec iz smrekovih vršičkov, v delavnici pa struži lesene vaze. FOTOgrafije: Jaroslav Jankovič

Nekaj stojnic naprej nam je Janez Kozamernik iz Vnanjih Goric pokazal peharje, ki jih splete iz ržene slame. Slamnikarstvo je ohranjeno v Domžalah, sicer pa je pletarjev slame v Sloveniji malo. Prvič zato, ker je težko dobiti primerno slamo, drugič zato, ker rokodelski izdelki v Sloveniji nimajo cene. Za pletenje peharja ali več kot pol metra visoke vaze pletar porabi nekaj debelih ur, ljudem pa se zdi za pehar odšteti 10 evrov preveč. Na roke, rokodelstvo, ročno spretnost pri nas še vedno gledamo po eni strani z občudovanjem, po drugi pa podcenjujoče.
 

Mlade klekljarice


Da pa bi morda mladi vendarle sprejeli dediščino naših dedov, se trudi Geli Mohorič, učiteljica na OŠ Brezovica, ki je na odru dvorane svoje varovanke učila klekljati čipke. Povedala nam je, da je včasih tudi sama presenečena nad odzivom otrok. Za klekljanje je vendarle potrebnih nekaj živcev, hkrati pa to seveda ni mobilni telefon, ampak pred našimi očmi počasi, res počasi nastaja vzorec, podoba, v katero je klekljarica vložila ure in ure.
22
stojnic je bilo na razstavi.


Na stojnici rokodelk z Vranskega nam je padla v oči lutka – deklica s krilom iz cvetov iz krep papirja, ki jo je izdelala Katarina Pikel. Tudi ona je poudarila, da za to porabi ure in ure, poštenega plačila seveda ni.
 
Deli s prijatelji