MARKUS IMHOOF

Režiser, ki se spozna na čebele

Objavljeno 25. junij 2019 19.20 | Posodobljeno 25. junij 2019 19.20 | Piše: Jaroslav Jankovič

Švicarski režiser Markus Imhoof, 78, je znan po svojih provokativnih filmih z družbeno občutljivo problematiko. Že njegov prvi film Rondo iz leta 1968 o razmerah v švicarskih zaporih so švicarske oblasti prepovedale. Cenzura je doletela tudi njegov drugi film Ormenis 199+69, ki govori o ravnanju s konji v švicarski konjenici.

Kupil je delnice, da je lahko spoznal poslovanje. FOTO: JAROSLAV JANKOVIČ
V Sloveniji se je Markus Imhoof pred dnevi predstavil s filmom Več kot med (More than Honey), v katerem razkriva vprašanje vloge čebel in preteče nevarnosti njihovega umiranja.
image
Kar precej njegovih filmov so prepovedali. FOTO: JAROSLAV JANKOVIČ

V Kinodvoru pa so zavrteli njegov zadnji film o beguncih z naslovom Eldorado, v katerem prikaže osebne zgodbe beguncev pa tudi vso bedo oblasti bogate države, ki zanje ni sposobna najti boljšega prostora za življenje kot klet nekdanjega skladišča.


Ste prvič v Sloveniji, kjer se je sodobno čebelarjenje pravzaprav začelo?

Zlasti sem presenečen nad tem, kako blizu ste čebelam, kako dobro poznate njihovo življenje in njihov pomen. Švicarji prodajamo svojo lepo gorato deželo kot najlepšo na svetu. Seveda so fantastične fotografije gora, dolin, smučarskih centrov ... predvsem za turiste. Dejanske težave pa so prikrite oziroma odrinjene na stran. Eden od naših časopisov je pred dnevi objavil velik pompozen članek o skrb vzbujajočem zmanjševanju biotske pestrosti, kar pa v resnici vemo že dolgo.
image
Prizor iz filma o beguncih Eldorado FOTO: PR

Spomnim se velike diskusije pred leti o nevarnosti, da bomo izgubili gozdove. Ti so še vedno tu, ker jih vidimo, ker njihovega izginjanja pred našimi očmi ne bi prenesli. Še tako objestna politika ne, saj bi si z napačno potezo skopala grob. Nekdo pa je rekel: »Gozdovi so še vedno tu, torej je bila to fake news, lažna novica.« Vsakršno, še tako dobronamerno opozorilo, podprto z dokazi, se da medijsko lahkotno zanikati. Pri čebelah pa je sploh drugače. Gre za mikrosvet, ki ga širša množica ne vidi in nam je oddaljen. Poznajo ga le strokovnjaki in čebelarji.

Koliko so ali smo ljudje občutljivi za nevarnost, ki jo predstavlja izginjanje čebel?

Vsi se v šoli učimo, kako se obnašati do drugih, do okolja. Ko zrastemo v odrasle, v »politike«, vse to nič več ne šteje. Razlika je v tem, ali se boriš za nekaj zaradi vzroka ali si k temu prisiljen, ker si nekje v službi. Druga osnova, torej. Enako vprašanje se zastavlja denimo pri streljanju. Če ste Viljem Tell, švicarski narodni junak, ki je z lokom ustrelil tiranskega graščaka Gesslerja za dobrobit vseh ljudi, potem naj bi to bilo upravičeno. Strokovnjaki pri Bayerju verjamejo, da s proizvodnjo fitofarmacevtskih sredstev pomagajo rastlini preživeti, in se ne zavedajo, da jih v resnici ubijajo.
Na posnetkih običajno vidimo begunce z reševalnimi jopiči, se pravi, potem ko so tako rekoč že rešeni.


Bayer ima več pravnikov kot znanstvenikov oziroma raziskovalcev, saj morajo produkte prodati, kar pa kljub temu ni lahko, saj si morajo na trg najprej utreti pravno pot. To je pogoj, da si prvi. V Antropozofskem centru Grate Anum v Baslu so predstavili projekt čebelarjenja tako, da pravzaprav z njim ne manipuliraš, ampak čebelam pustiš lastno pot. Se pravi čebelarjenje brez dodatkov, kemičnih sredstev, manipulacije in preprečevanja rojevanja. Če namreč čebele ne rojijo, jih je lažje nadzirati. Tako dobimo vpogled v naravni čebelji svet.

Koliko ste k filmu pritegnili kemično, farmacevtsko industrijo?

Kot veste, je švicarska farmacevtska industrija zelo močna. Pisali smo na Monsanto in prosili za izjavo, komentar, sodelovanje, pa mi sploh odgovorili niso. Ker te mirno prezrejo, sem se odločil, da postanem mali delničar Bayerja. Kupil sem delnice in tako sem smel na njihovo skupščino, na srečanja malih delničarjev ter pridobil informacije. Kot novinarja ali filmarja me sploh ne bi pustili zraven. A potem ko smo premierno zavrteli film in je postal velika mednarodna uspešnica, so se Bayerjevi in Syngentini ljudje želeli fotografirati z menoj, a tega nisem hotel in sem jih zavrnil.

Se na tem polju vendarle kaj premika?

Se in se ne. V Baslu, ki je center kemične in farmacevtske industrije, so denimo prepovedali uporabo pesticidov v parkih. V omenjenih industrijah so seveda ponoreli, a to je na neki način dokaz, da se na stvari da vplivati. Po drugi strani pa je Basel na tromeji s Francijo in Nemčijo, skozenj teče reka Ren. Mi jo zase čistimo, a umazanijo spuščamo naprej v Nemčijo. To nemara nima velikega smisla.

Glede na vaše filme, ki so družbeno provokativni, obravnavajo aktualne, kritične teme, vaš prejšnji film govori o beguncih na morju, je dokumentarec Več kot med obrat za 180 stopinj.

Pred ekonomsko krizo sem delal zgodbo o prevarantu, možu, ki se je predstavljal za nekaj drugega, in tako okoli prinašal ljudi, kradel ... Šlo je seveda za fikcijo na podlagi krize. Nekako nisem imel rešitve za junaka filma. V istem času pa so začele masovno umirati čebele po Evropi. V zimi 2011/12 je v Švici pomrlo okoli 70 odstotkov vseh čebeljih družin. V Nemčiji tiste zime ni preživela tretjina čebeljih družin, kar pomeni 300.000 družin od skupaj skoraj milijon. Naj dodam še to, da v ZDA od 2016 vsako leto prav tako umre povprečno tretjina čebeljih družin.
Tudi knjiga Več kot med
Ob obisku Markusa Imhoofa v Ljubljani je v založbi Zavoda za kulturo in naturo Medtem ter Društva Urbani čebelar izšla knjiga z istoimenskim naslovom Več kot med, ki jo je avtor spisal skupaj s Clausom Petrom Lieckfeldom.



V vrhunski medonosni sezoni so čebele, te najmanjše delavke na svetu, pridelale skupno kar 1,4 milijone ton medu. Toda vse to je naš pogled na čebele kot delovne živali. Ko pa sem slišal, da ena čebelja družina, ki šteje 100.000 čebel, v sončnem dnevu obišče do sedem milijonov cvetov, sem obstal. Spoznal sem njihovo izjemno socialno življenje in brezkompromisno povezanost, da posamezna čebela naredi vse za to, da bi družina obstala.Nato sem se spomnil svojega starega očeta, ki je bil čebelar. Tako se je začelo.

Ampak film vendarle ni tako zelo kritičen do onesnaževalcev, kot bi od vas pričakovali. Enako velja za Eldorado, vašo zadnjo mojstrovino o beguncih.

Morda sem spremenil pristop, ne vem. Spomnim se, da so bile v Nemčiji velike demonstracije proti Bayerju, kar sem želel vključiti v film o čebelah. Pa sem si v nekem trenutku premislil. Čebele in njihov svet so tako nekaj posebnega in čudovitega, da sem ga raje ljudem predstavil bolj prvinsko. V filmu nisem dal niti iskal odgovorov, temveč sem želel gledalcem položiti na srce, naj odgovor najdejo sami.

Film je uspešnica in ima velik, tudi politični odziv. Povabili so vas v Bruselj. Koliko verjamete tem ljudem?

Kolikor verjamem v inteligenco roja, denimo čebeljega, toliko si lahko predstavljam tudi neumnost, neinteligenco roja. Roj je sicer bistveno več kot kolektiv. Pred tedni smo imeli v Švici referendum za zaostritev zakonodaje o orožju, in bil je uspešen. Verjamem torej, da imamo še vedno v rokah možnost odločiti v prid vsem nam, in ne prepustiti razvoja dogodkov industriji. Sem za strukturni, pravni, civilni nadzor industrije, sicer bomo pristali v diktaturi.

V knjigi in filmu prikažete opraševanje cvetov na Kitajskem? Koliko je to lahko uspešno?

Je, seveda v manjšem obsegu, in za zdaj očitno na Kitajskem. Ne vem pa, ali je to odgovor v primeru izgube čebel. Ne predstavljam si tega.
Kaj je bilo za vas najbolj presenetljivo spoznanje o čebelah?
Morda to, da večina Američanov danes ne ve, da pred Kolumbom v Ameriki sploh ni bilo medonosnih čebel. Bile so seveda druge, divje, t. i. indijanske čebele, a te niso medonosne, teh je med 20.000 pasmami le nekaj deset. Toda danes, v proizvodnji hrane in drugega, so medonosne čebele, ki živijo v družinah, edina možnost za opraševanje plantaž v ZDA. V Kaliforniji pridelajo kar 80 odstotkov vseh mandljev na svetu, konkretno leta 2012 okoli 453 milijonov kilogramov.
Februarja in na začetku marca na plantaže mandljevcev čebelarji pripeljejo nič manj kot 93 milijard čebel, da oprašijo cvetove.


Polja mandljevcev se razprostirajo na 3000 kvadratnih kilometrih in tja ameriški čebelarji februarja in na začetku marca pripeljejo nič manj kot 93 milijard čebel, da oprašijo cvetove. Čebelar John Miller, vnuk začetnika prevoznega čebelarjenja v ZDA N. E. Millerja, na plantaže pripelje po 15.000 čebeljih družin, za opraševanje dobi 2,25 milijona dolarjev. Za lastnike plantaž opraševanje pomeni strošek v višini 28 odstotkov celotne pridelave.

Ob snemanju filma Eldorado o beguncih je pri nekem reševanju utonilo 25 ljudi.

To je grozna izkušnja. Ključno je bilo, da snemalna ekipa ni motila reševanja. Kljub temu se mi je zdelo prav in pomembno, da smo te prizore posneli, saj na posnetkih običajno vidimo begunce z reševalnimi jopiči, potem ko so že tako rekoč rešeni.

Koliko vaših intimnih doživetij je v vaših dokumentarcih?

Vsi filmi so pravzaprav nastali na podlagi neke osebne izkušnje. V Eldoradu je vzporednica z izkušnjo iz otroštva, ko smo med drugo svetovno vojno v družino sprejeli begunko Giovanno. Deklico, ki je govorila meni nerazumljiv jezik in je bila potem moja prva ljubezen. Oblasti so jo poslale nazaj v Italijo, potem se je vrnila, spet odšla in žal umrla. Jaz sem rasel z njo in zato sem se preselil v Italijo. Giovanna je bila povod za film Čoln je poln iz leta 1981, film o 23.000 Judih, ki so jih švicarske oblasti poslale nazaj v Nemčijo, v smrt. Švicarski pravosodni minister je takrat rekel, da je čoln poln in se bomo vsi skupaj potopili.

Bi znali čebelariti?

Občasno pomagam prijatelju kmetu čebelarju in vem, kako to gre. Morda bi znal.
Deli s prijatelji