STO ŽENSK NA TRIGLAV

Pred 12 leti je bila pohodnica, zdaj triglavska poštarica

Objavljeno 11. september 2019 09.05 | Posodobljeno 11. september 2019 09.05 | Piše: Boštjan Fon

Čeprav nam jo je zagodlo vreme, se je 100 žensk z našega očaka vrnilo dobre volje Logatčanka Maja Dovžan: V domu Planika sem se nasmejala kot že dolgo ne.

Jerca Mrak Širca (levo) in Maja Dolžan s članom medicinske ekipe Gorazdom Bregantom FOTO: Boštjan Fon
RUDNO POLJE – Letošnji pohod Sto žensk na Triglav, bil je že 54. po vrsti, se ni izšel po željah 92 pohodnic, ki so se odločile kreniti z nami po triglavskih poteh. Žal nam jih ni uspelo pospremiti do Aljaževega stolpa.

»Malo sem razočarana,« je dejala Ines Gorničec iz Velenja: »Na Triglavu sem bila, ko sem še hodila v osnovno šolo, in takrat sem bila veliko slabše pripravljena, kot sem danes. Nikoli nisem hodila v takih razmerah, sama sploh ne bi šla na pot. Toda bile smo dobro varovane, zato ni bilo skrbi, čeprav sem se na trenutke počutila kot pustolovec Bear Grylls iz televizijskih serij o preživetju.«

image
Naši triglavski poštarici Zdenka (levo) in Valerija FOTO: Boštjan Fon
Zdenka Gaberšek iz Griž je povedala, da ji je: »… bilo ful fino. Ni mi bilo treba nič razmišljati, saj je organizirano čisto vse, do zadnjega. Nismo bili na vrhu, a to je bila zame osebno izvrstna izkušnja.«
 

Gora vedno počaka


»Ob pohodu smo imeli dva cilja,« je povzemal njegov vodja Marko Matajurc: »Dekleta so hotela na vrh, naš cilj pa je bil srečno in brez težav jih pripeljati v dolino. Nenehno smo spremljali vreme, bili smo v stiku z vremenarji na Kredarici. Razmere za vzpon nam letos niso bile naklonjene, in čeprav se je zdelo, da so bile morda za sobotni jutranji vzpon primerne, vam lahko spremljevalci iz izkušenj povemo, da za tako veliko skupino niso bile niti do polovice zadovoljive.«

image
Vodja pohoda Marko Matajurc (levo) in predsednik GRZS Janez Rozman sta podrobno spremljala vremenske razmere. FOTO: Boštjan Fon
»Tudi letos je bila stoterica deklet odlična kot celota in vse je potekalo tako, kot smo v dani situaciji lahko izvedli optimalno. Vrha nismo osvojili, a gora počaka, človeško življenje pa ne,« je dodal izkušeni gorski vodnik Mitja Kovačič.

»Na Triglavu še nisem bila, pa nič zato, bom pa kdaj drugič. Bila sem že tisoč metrov višje, v Karakulu v Kirgiziji. Imeli smo odlično ekipo spremljevalcev in družba deklet je bila vrhunska,« je po vrnitvi v dolino dejala Jerca Mrak Širca iz Logatca, njena someščanka Maja Dolžan pa je pritegnila: »V domu Planika sem se nasmejala kot že dolgo ne. S pohoda sem prinesla ogromno lepih trenutkov in upam, da bom kmalu spet šla z vami po triglavskih poteh.« Ljubljančanka Breda Šporar je smeje se razložila par drobnih napak: »Predvsem morate fantje vedeti, da je treba ženski včasih kakšno stvar razložiti trikrat.«

Ni mi bilo treba nič razmišljati, saj je organizirano čisto vse, do zadnjega.

Pred tremi leti je bila z nami na vrhu Metka Šturm iz Hotavelj: »Letos sem se še enkrat prijavila, ko je to slišala hči Špela, pa se je še ona. Obe sva bili izžrebani, zavriskala sem do neba. Ko sva ob domu Planika videli, da do vrha ne bo šlo, je bila Špela zelo žalostna, toda obe se zavedava, kaj pomeni slabo vreme v gorah.«
 

Niso smrčali medvedi


Ob naši že stalni triglavski poštarici Zdenki Golob je bila letos zaradi zdravstvenih težav prve dame poštne enote 4284 Triglav Francke Čebašek z nami Valerija Bevc Tomažič: »Ampak na pohodu Sto žensk na Triglav nisem prvič. Ducat let je minilo, kar sem bila izžrebana in šla z vami na vrh. Na povabilo Zdenke sem letos prvič poštarica v gorah. Moram reči, da je pogled na pohod nekako drugačen. Vsi udeleženci so prijazni, sproščeni in veseli. Malo mi je žal, ker nisem mogla opečatiti pošte tik ob Aljaževem stolpu, a upam, da bo poštna enota, ki je res nekaj edinstvenega, odprta na vrhu naslednje leto ob 55. pohodu Sto žensk na Triglav.« Celotno dogajanje je s kolegicami iz naveze zaokrožila Zagorjanka Mateja Avsec Jozić:

54. smo organizirali pohod Sto žensk na Triglav.

»Same pohvale, spremljevalci ste bili zelo prijetni. Najprej je varnost, to razumem. Bližje Triglavu še nisem bila. Med potjo me ni bilo nič strah, ponoči pa smo se malo bale. Spale smo v zgornjem nadstropju doma Planika in smo sprva menile, da so v kočo čez noč prišli medvedi, potem pa smo spoznale, da nadstropje pod nami smrčijo spremljevalci pohoda.« 
Deli s prijatelji