Poslovil se je naš dolgoletni sodelavec

Ko sem pred okroglimi dvajsetimi leti prišel na Slovenske novice, sem stare uredniške mačke gledal s strahospoštovanjem, vedoč, koliko se moram še naučiti. Eden od njih je bil tedanji dnevni urednik Borut Čontala. Ne vikaj me in kliči me Čonti, tako kot vsi drugi, mi je rekel takoj prvi dan.

Z nasveti mi je dobrohotno pomagal kot novinarju in se njegovega pristopa k ustvarjanju časopisa velikokrat spomnim še dandanes, ko sem tudi sam dnevni urednik. Kadar se me hoče lotiti živčnost zaradi pomanjkanja odmevnih zgodb ali preganjajočih časovnih rokov, pomislim na njegovo mirnost, skoraj ležernost, ob kateri pa je Novice vedno pravočasno oddal v tiskarno. Kadar sem z naslovom članka skoraj zadovoljen, ne pa popolnoma, pomislim, kako se jim je temeljito posvečal on, če je bilo treba, tudi po eno uro. Kadar se me hoče lotiti osornost, čeprav upravičeno, pred seboj zagledam vedno prijaznega in duhovitega Čontija. Naj smo ga novinarji še tako pokronali, je le malo pocmokal in rekel, no, pejt, pejt …

Slovenske novice je soustvarjal od njihove prve številke, ta je izšla 14. maja 1991, še prej je bil v ekipi njihovega tako rekoč predhodnika, tednika Delo Plus, novinarsko kariero pa je, po maturi na gimnaziji Poljane in nedokončanem študiju na FSPN, začel na Delu leta 1971, pri svojih šestindvajsetih. Njegovi kolegi se ga spominjajo kot izjemno delavnega in natančnega dopoldanskega urednika centralne redakcije, ki je z njihov pleč pogosto prevzel njim nadležno vsakodnevno nalogo ocenjevanja včerajšnjega časopisa.

V službo se je navadno pripeljal z legendarnim amijem, ki je, kot večina francozov, na stara leta rjavel, pa je v načete pragove vlil beton, in so mu zato na Delu rekli betonski avto. Jasno, beton je imel pri roki, saj se je takrat iz rojstne Ljubljane preselil v Trzin, kjer je družini zgradil hišo.

Prav tako je velik pečat pustil v Delovem uredništvu črne kronike, v žal ukinjenem Delu Iks in reviji Teleks, kjer je v nadaljevanjih izhajala njegova kriminalka Igralec s petim asom, zatem izdana tudi v knjižni obliki.

Če človek 37 let življenja posveti enemu podjetju, za njim ostane množica spominov. In tako je tudi pri Čontiju. Vsi od prvega do zadnjega pa so lepi. Ob prenekaterem se vsi, ki smo imeli srečo, da smo ga poznali in z njim sodelovali, še zdaj nasmejimo.

Recimo ob tistem, ko se je kot dežurni urednik v zadnjem trenutku spomnil na vabilo bralcem, naj voščijo za valentinovo, pa je namesto redakcijske telefonske številke objavil domačo, in ga je ob šestih zjutraj iz spanca vrgel sladek ženski glas …

Čonti, počivaj v miru. Tudi v prihodnje mi boš pomagal pri urednikovanju.