Poskus ateistične razlage življenja nekega mesije

Eden najboljših in najplodnejših slovenskih striparjev sodobnega časa je izdal težko pričakovani tretji del stripovske trilogije Tolpa mladega Ješue s podnaslovom Kralj, s katerim sklene napeto in precej drugačno pripoved o Jezusu Kristusu, kot smo je vajeni. Zadnji del sledi zgodbi, ki sta jo začela stripa s podnaslovom Čarodej in Zdravilec. Za Tolpo mladega Ješue se je Tomaž Lavrič, ki je nekoč dejal, da najraje vse dela sam, povezal z znanim ilustratorjem Gorazdom Vahnom, ki je poskrbel za barvanje sicer originalno črno-belega stripa, pri čemer Lavrič priznava, da je bil več kot le rokodelec, ampak kar soavtor, saj je dal z barvami zgodbi novo dimenzijo.

Lavrič je z besedami, da najraje vse postori sam, mislil predvsem na to, da raje spiše scenarij in ilustrira strip, namesto da bi moral risati po neki že pripravljeni tekstovni predlogi. Kakor je dejal pred časom v intervjuju na spletnem portalu revije Stripburger, ima mešane občutke do tovrstnih kolaboracij: "Strip je naporno delo in po eni strani je res krasno, ko dobiš gotov scenarij in je pol posla že mimo. Tudi breme odgovornosti je manjše. Vendar je hudič, če je scenarij, ki ga dobiš, zanič (in avtorju je po navadi itak zanič vse, kar ni njegovo delo). Saj si govoriš, da si profesionalec in oddelaš svoje, a je vseeno muka. In se sprašuješ, ali je vredno potrošiti pol leta, leto za nekaj, kar ti je muka početi."

Pripoved o Jezusu

V Tolpi mladega Ješue, ki je izšla pri slovenski stripovski založbi Buch – vodi jo Aleksander Buh, lastnik butične stripovske trgovinice v Ljubljani, ki si je "za osebno poslanstvo naložil izdajati, urejati in promovirati domači strip", kakor se je pred dvema letoma v Sobotni prilogi dela lepo izrazil Lavrič –, se je lotil življenja Jezusa Kristusa, Božjega sina, odrešenika in mesije. Gre za poskus povsem ateistične razlage življenja nekega mesije, lahko preberemo v promocijskem materialu oziroma vabilu na današnjo predstavitev stripa s podpisovanjem v ljubljanski Strip.art.nici Buch.

Sveto pismo Nove zaveze je zbirka besedil, ki so jih po ustnem izročilu zapisali različni pisci vrsto let po dogodkih, ki jih opisuje, nato pa so jih še stoletja dodajali, odvzemali in prekrajali do poznega 4. stoletja in latinskega prevoda sv. Hieronima, ki ga imenujemo Vulgata in ki ga je Rimskokatoliška cerkev razglasila za standard in ga uporabljala vse do drugega vatikanskega koncila, torej več kot 1500 let.

Toda Lavrič se je tako kot številni zgodovinarji, ki na Jezusa gledajo kot na prelomno zgodovinsko osebnost in ne kot na Božjega sina, spraševal, kaj se je v resnici zgodilo. Kakšna bi bila lahko resnična zgodba o življenju Ješue brez mesijanskih prispodob, političnih kompromisov in cerkvenih dogem? In nastalo je delo, v katerem je Jezus prikazan zelo drugače, kot smo ga vajeni.

Lavrič je ustvaril pripoved o mladem upornem sinu, ki je s tolpo ribičev pohajal po deželi, se preživljal s čarovniškimi triki in ki mu je šlo čisto dobro, dokler se ni zapletel v politiko. V nekih drugih časih bi strip in morda tudi njegov avtor gorela na grmadi. A Lavrič se ne obremenjuje z morebitnimi kritikami vrha slovenske RKC, saj je prepričan, da ima Cerkev dovolj opravka sama s seboj, svojimi aferami in posli.

Z akademije v strip

Tomaž Lavrič, znan tudi pod psevdonimi TBC, Josip Visarjonovič, Lovro Matić in Ton Ton, se je rodil 10. novembra 1964 v Ljubljani. Po končani srednji šoli za oblikovanje je šolanje nadaljeval na oddelku za slikarstvo ljubljanske akademije za likovno umetnost. Od leta 1987 je stalni sodelavec tednika Mladina, to sodelovanje pomeni začetek njegove profesionalizacije na področju ilustracije, karikature in stripa. Njegovo najbolj znano striparsko delo je satirična pasica Diareja, ki v Mladini izhaja že od leta 1988. Zbrana dela Diareje so leta 2003 izdali v zajetni knjigi s 560 stranmi.

Lavrič sodi v generacijo avtorjev, ki so se začeli stripu resneje posvečati sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Šlo je za krog ljudi, zbranih okoli revije in tedanjega urednika Iva Štandekerja, ki je avtorski strip dvignil na zavidljivo raven. "Mladina je bila od nekdaj angažirana in kritična politična revija, in tam se pač ni dalo objavljati plehkih superherojev. Tako nam je prišlo v kri, da je pravi strip pač tak – angažiran in kritičen," je tedanje ustvarjanje opisal Lavrič. In Diareja, ki danes sodi med najbolj prepoznavne stripe pri nas, je utelešala to bistvo, in to v le nekaj sličicah in povedih.

Mojster besede in slike

Tudi v drugih stripih se je Lavrič loteval aktualnih tem in po krajših stripih je leta 1996 v samozaložbi izdal svoj prvi album Rdeči alarm (leta 2010 ga je še nadgradil in dopolnil), ki govori o odraščanju v punkovskih časih in velja za enega najboljših slovenskih stripov. V poznejših albumih, kot so Bosanske basni (1997), v katerih je ovekovečil tudi Iva Štandekerja, ubitega med vojno v Bosni, je postajal vedno bolj kritičen do političnega dogajanja doma in v okolici. Francoski prevod Bosanskih basni označuje začetek Lavričevega sodelovanja z ugledno francosko založbo Editions Glenat, pri kateri je Lavrič pod imenom TBC izdal albume Glista na begu, Novi časi, Dekalog – Zaobljuba in Evropa.

Poleg številnih resnih albumov pa je ves čas izdajal tudi satirične in nekoliko lahkotnejše stripe, kot so Ratman, Ekstremni športi, Sokol in golobica, ki govori o "Janezu in Urški" in v katerem je skoraj preroško napovedal nekatere dogodke v slovenski politiki, ter stripe, ki jih je prispeval za stripovski zbornik Slovenski klasiki. Posebno mesto v njegovem opusu pa ima abstraktni stripovski album Slepo sonce, najbolj poetični strip, ki ga je naredil za svojo dušo. Nekaj posebnega je bila tudi distopična trilogija Lomm, ki bi se kdaj lahko nadaljevala, saj je avtor planiral še pet albumov.

Uspeh v tujini

Zanimivo pri Lavriču je, da se loteva zelo različnih tem in jih tudi risarsko zelo različno obdeluje. Od minimalistične Diareje prek črno-belih Bosanske basni in Rdečega alarma do barvitega Jošue. Kakor je pred časom lepo povedal za Stripburger: "Menjanje likovnih stilov mi je tako naravno kot glasbeniku, ki na istem inštrumentu za zabavo preigrava malo Mozarta, malo Metallico pa malo, em, Avsenike." Zelo prikupno je njegovo ustvarjanje pred slabima dvema letoma na odprtju razstave v Kranju opisal stripar Zoran Smiljanič: "Če je Diareja klistiranje slovenskega duha, so Ekstremni športi njegova kolonoskopija."

Poleg vrste manjših razstav je bila leta 2010 v Moderni galeriji postavljena njegova pregledna samostojna razstava, kot prva tovrstna katerega slovenskega stripovskega avtorja, leta 2015 pa je Jure Mikuž v Galeriji Cankarjevega doma pripravil podrobno študijsko razstavo Lavričevih del. Ob njej je izšel katalog Čarobni jezik stripa.

Tomažu Lavriču je uspel tudi prodor na zahtevni in izbirčni evropski stripovski trg. Stripovski serial Dekalog, ki so ga po predlogi scenarista Francka Girouda ilustrirali mojstri sodobnega stripa, med njimi Lavrič, je bil v Franciji prodan v več kot milijon izvodih. Mimogrede, Tolpa mladega Ješue je izšla tudi v Franciji, podobno kot številna druga Lavričeva dela, ki so prevedena še v italijanščino, hrvaščino in srbščino.