OBNOVA CERKVE
Pojoči pater bo poskrbel za kosti
Obnova cerkve v Prežganju vznemirila domačina, češ da ne ravnajo spoštljivo z ostanki pokojnih. Za zdaj so ti v vrečah, pozneje jih bodo vrnili v zemljo, miri župnik Janez Ferlež.
Odpri galerijo
Pojoči pater Janez Ferlež miri, da bodo za ostanke ustrezno poskrbeli. FOTO: Facebook
PREŽGANJE – Tam v hribih vzhodno od prestolnice stoji vas Prežganje, cesta skoznjo proti vrhu pa popotnika pripelje pred tamkajšnjo župnijsko cerkev mučenice svete Marjete. Cerkev stoji tukaj stoletja; arhiv ljubljanske nadškofije hrani krstne knjige od leta 1702, tam naj bi bil (po navedbah zgodovine druge župnije) vikariat pražupnije Šentvid pri Stični.
Cerkev je ljubljanski mestni svet maja lani razglasil za kulturni spomenik lokalnega pomena, v obrazložitvi pa so navedli, da je »pripisana deželnemu arhitektu Leopoldu Hofferju, pomembnemu stavbarju poznobaročnega obdobja, je ambientalno monumentalna poznobaročna stavba iz leta 1777«.
V vmesnih stoletjih so bili vernice in verniki iz Prežganja pokopani na pokopališču, ki obkroža cerkev. Pred časom pa se je pokazala potreba po temeljiti prenovi te, a prizori slednje so vznemirili nekoga od obiskovalcev, zato nam je poslal fotografije, na katerih je v izkopani prsti vidna človeška kost: »Menim, da slike povedo vse. Skrajno nespoštljivo do umrlih. Je to humano?« se je spraševal pošiljatelj fotografij. Odločili smo se, da preverimo, kako je v Prežganju.
Domačini pravijo, da se iz Prežganja vidi Triglav; a najbolj se oko obiskovalca zapiči v Rajski vrt, kot pravi rumen napis na leseni ograji; tega je tukajšnji župnik Janez Ferlež (ki ga marsikdo po domovini pozna tudi po kitari v roki kot Pojočega patra) posejal z zelišči. Čez nekaj metrov se prikažejo prvi grobovi, na cerkev so naslonjene palice, prek katerih teče rdeče-beli trak, ki opozarja ljudi na dela.
Za njim so v notranjosti slovite orgle, ki jih je izdelal najbolj plodovit slovenski orglarski mojster 19. stoletja Peter Rumpel, in kipci, cerkev slovi po notranji opremljenosti. A desno od vhoda so ob temeljih že delavci, ki čakajo nadzornika. Ko jih povprašamo po kosteh, nas prijazno odpeljejo do roba pokopališča.
Tam so že nabrali nekaj vreč kosti, katerih izvor pojasni Ferlež: »Najprej smo dobili dovoljenja in se dogovorili s pogrebnim podjetjem Žale, ki nadzira dela.« Imajo tudi soglasja svojcev oziroma bližnjih od pokojnikov, ki ležijo na pokopališču, toda: »Ko smo začeli kopati ob obzidju cerkve, smo naleteli na polno kosti, kjer niso bili označeni grobovi.« Pater meni, da so »morda kdaj prej obnavljali, pa so premeščali kosti.«
Na starih nagrobnih kamnih, ki so jih po desetletjih ali stoletjih mirovanja dvignili iz zemlje, so ponekod vidne letnice smrti iz prve polovice prejšnjega stoletja. Pomniki, ki jih je zob časa docela zlizal, bodo ob koncu del znova vrnjeni ob obzidje, da bodo počivali naprej. Kaj natanko bo s kostmi, še niso dokončno odločili; razlog se seveda skriva v denarju, ki ga ni nikoli dovolj, niti v Cerkvi ne. Domačin, ki je delal svoje delo okoli župnije, je navrgel, da bi bili prispevki dobrih ljudi več kot dobrodošli, saj so dela na tako starem objektu nepredvidljiva.
Ferlež pravi: »Mogoče da je kdo videl kost in ga je motilo. Ampak strah je odveč.« Po koncu obnove tega spomenika (ob katerem je tudi minoritski dom duhovnih vaj) bodo našli rešitev za kosti, na katere niso računali: »Za zdaj smo se dogovorili, da vse damo v vreče.« Po koncu del imajo namen kosti zakopati in označiti; tako bo kljub vrečam in kakšni kosti v zemlji zaključek obnove human, kosti pa bodo v zemlji lahko znova našle svoj mir.
Kost v zemlji okoli cerkve je postala kamen spotike.
Cerkev je ljubljanski mestni svet maja lani razglasil za kulturni spomenik lokalnega pomena, v obrazložitvi pa so navedli, da je »pripisana deželnemu arhitektu Leopoldu Hofferju, pomembnemu stavbarju poznobaročnega obdobja, je ambientalno monumentalna poznobaročna stavba iz leta 1777«.
Okoli cerkve sv. Marjete potekajo dela. FOTO: Igor Mali
V vmesnih stoletjih so bili vernice in verniki iz Prežganja pokopani na pokopališču, ki obkroža cerkev. Pred časom pa se je pokazala potreba po temeljiti prenovi te, a prizori slednje so vznemirili nekoga od obiskovalcev, zato nam je poslal fotografije, na katerih je v izkopani prsti vidna človeška kost: »Menim, da slike povedo vse. Skrajno nespoštljivo do umrlih. Je to humano?« se je spraševal pošiljatelj fotografij. Odločili smo se, da preverimo, kako je v Prežganju.
Naleteli na neznane kosti
Domačini pravijo, da se iz Prežganja vidi Triglav; a najbolj se oko obiskovalca zapiči v Rajski vrt, kot pravi rumen napis na leseni ograji; tega je tukajšnji župnik Janez Ferlež (ki ga marsikdo po domovini pozna tudi po kitari v roki kot Pojočega patra) posejal z zelišči. Čez nekaj metrov se prikažejo prvi grobovi, na cerkev so naslonjene palice, prek katerih teče rdeče-beli trak, ki opozarja ljudi na dela.
Cerkev je kulturni spomenik lokalnega pomena. FOTO: Igor Mali
Za njim so v notranjosti slovite orgle, ki jih je izdelal najbolj plodovit slovenski orglarski mojster 19. stoletja Peter Rumpel, in kipci, cerkev slovi po notranji opremljenosti. A desno od vhoda so ob temeljih že delavci, ki čakajo nadzornika. Ko jih povprašamo po kosteh, nas prijazno odpeljejo do roba pokopališča.
1777.
je dobila cerkev zdajšnjo podobo.
je dobila cerkev zdajšnjo podobo.
Tam so že nabrali nekaj vreč kosti, katerih izvor pojasni Ferlež: »Najprej smo dobili dovoljenja in se dogovorili s pogrebnim podjetjem Žale, ki nadzira dela.« Imajo tudi soglasja svojcev oziroma bližnjih od pokojnikov, ki ležijo na pokopališču, toda: »Ko smo začeli kopati ob obzidju cerkve, smo naleteli na polno kosti, kjer niso bili označeni grobovi.« Pater meni, da so »morda kdaj prej obnavljali, pa so premeščali kosti.«
Kosti bodo našle mir
Na starih nagrobnih kamnih, ki so jih po desetletjih ali stoletjih mirovanja dvignili iz zemlje, so ponekod vidne letnice smrti iz prve polovice prejšnjega stoletja. Pomniki, ki jih je zob časa docela zlizal, bodo ob koncu del znova vrnjeni ob obzidje, da bodo počivali naprej. Kaj natanko bo s kostmi, še niso dokončno odločili; razlog se seveda skriva v denarju, ki ga ni nikoli dovolj, niti v Cerkvi ne. Domačin, ki je delal svoje delo okoli župnije, je navrgel, da bi bili prispevki dobrih ljudi več kot dobrodošli, saj so dela na tako starem objektu nepredvidljiva.
Ko smo začeli kopati ob obzidju cerkve, smo naleteli na polno kosti, kjer niso bili označeni grobovi.
Ferlež pravi: »Mogoče da je kdo videl kost in ga je motilo. Ampak strah je odveč.« Po koncu obnove tega spomenika (ob katerem je tudi minoritski dom duhovnih vaj) bodo našli rešitev za kosti, na katere niso računali: »Za zdaj smo se dogovorili, da vse damo v vreče.« Po koncu del imajo namen kosti zakopati in označiti; tako bo kljub vrečam in kakšni kosti v zemlji zaključek obnove human, kosti pa bodo v zemlji lahko znova našle svoj mir.
