GANLJIVA GESTA

Po smrti obeh sinov k sebi vabita pridno družino

Objavljeno 14. februar 2019 10.47 | Posodobljeno 14. februar 2019 10.47 | Piše: Oste Bakal
Zakonca Hauzer potrebujeta pomoč, po svoji smrti pa bi kmetijo podarila. Posestvo ima s čebelarskim muzejem velik turistični potencial.
Majda in Jože vsak dan mislita na svoja sinova.
COGETINCI – Za starše je največji udarec, če izgubijo otroka, nepredstavljiva tragedija pa je, če pokopljejo vse. To se je pripetilo Jožetu in Majdi Hauzer iz Slovenskih goric, ki sta izgubila oba svoja sinova. In čeprav je od smrti prvega minilo dobrih 20, drugega pa slabih devet let, bolečina seveda ne mine. Življenje sicer teče naprej, zakonca delata na svoji majhni, pethektarski kmetiji, vendar vse težje, Jože je star 68 let, Majda 63. Že pred leti sta poskušala pritegniti mlajšo družino, ki bi jima bila v oporo in jima pomagala pri opravilih ter pozneje prevzela posestvo, a brez uspeha. Javilo se je nekaj družin in posameznikov, večinoma nihče ni hotel tam delati, temveč samo živeti.

Umrl med vračanjem domov

Spomnimo, 28. aprila 2010 smo objavili policijsko vest o hudi nesreči, o smrti svojega komaj 21-letnega poklicnega kolega Petra Hauzerja so poročali takole: »Voznik lagune je zunaj naselja Blaguš, kjer cesta poteka skozi gozd, v levem ovinku zaradi neprilagojene hitrosti zapeljal s ceste in trčil v drevo. Po trčenju je avto obrnilo na streho, voznika pa je vrglo ven. Pri tem se je tako hudo ranil, da je takoj umrl.« Jože in Majda sta v tistem trenutku izgubila še drugega sina – Roberta sta že leta 1998, pri njegovih komaj dvajsetih.
2010. sta izgubila še drugega sina.

Zdaj obdelujeta biološko kmetijo, v hlevu so krave, prašiči, perutnina. Pridelujeta med in imata čebelarski muzej, ki pa je veliko premajhen. »Žal bo pet odličnih zgodovinskih čebelnjakov propadlo, če jih ne bomo obnovili, med njimi je še edini ohranjeni originalni Jurančičev čebelnjak. Še več kot 200 muzejskih eksponatov iz zgodovine čebelarstva zlasti na območju Slovenskih goric je na podstrešju, saj nimava denarja za dodatne prostore,« pripoveduje Jože. »Žal je tako, da bi bilo vse lažje, če nama bog ne bi vzel otrok. Vse skupaj pa se je začelo tako lepo ...«
Vem, da je veliko družinic, ki nimajo kam, pa tudi takih, ki bi mesto zamenjali za slikovito podeželje

Neutolažljiva oče in mama sta s kuhinjske stene odstranila veliki fotografiji obeh sinov, da ju ne bi vedno gledala in še bolj žalovala, a bolečina ni zato nič manjša. Jože, postavni fant iz Cogetincev, in Majda, prikupno dekle iz bližnje Brengove, sta se poročila leta 1976. Kazalo je, da ni sile, ki bi ustavila mlada in pridna zakonca na poti do lepe prihodnosti. Februarja 1978 se jima je rodil Robert, dobro desetletje za njim še Peter. Veselju ni bilo konca. Marsičemu sta se rada odpovedala, da bi le vzgojila svoja sinova in ju spravila do poštenega kruha. Uspelo jima je. Robert se je izučil za kamnoseka, mlajši Peter pa za kmetijskega tehnika, nato se mu je izpolnila življenjska želja postati policist, v Halozah je varoval mejo. V prostem času je tudi on čebelaril, načrtoval je nadaljnje šolanje, da bi postal kriminalist. »Ravno smo začeli urejati nekakšno turistično točko, čebelarsko sobo in muzej za sprejem gostov, potem pa je odšel še on.«

Takoj bi prepisala del kmetije

Ostalo je le nekaj fotografij, albumi s pogrebov so prepojeni s solzami. Hauzerjeva se z vsemi močmi borita naprej, pri čemer pa sta, kot pravita, računala tudi na posluh občine Cerkvenjak. Predvsem potrebujeta pomoč pri asfaltiranju približno 500 metrov ceste, ki do njunega doma pelje skozi gozd z lokalne ceste Cogetinci–Cerkvenjak. »Hudo nama je, da imamo takšen zgodovinski čebelarski muzej, na katerega bi bili povsod ponosni, pri nas pa se še teh malo turistov, ki prihajajo, komaj prebije do nas. Ne vem, zakaj občini ni v interesu, da bi se v naših krajih razvijal čebelarski turizem. Če bi imeli boljšo cesto, bi v te kraje gotovo prišlo še več turistov, gostili smo že Američane, Francoze, Avstrijce, Srbe, Italijane, Nemce, Hrvate, celo Ukrajince,« pojasnjuje Jože.

Domačija s čebelarskim muzejem in tudi žagarstvom ima velik potencial, njena lastnika pa sta družini, ki bi se jima bila pripravljena pridružiti, takoj pripravljena prepisati del zemlje, »tako ta ne bi ničesar tvegala, po najini smrti pa bi ji tako in tako pripadlo vse. Torej ne gre za miloščino, temveč za sožitje in sorazmerje po sistemu ti meni, jaz tebi. Vem, da je veliko družinic, ki nimajo kam, pa tudi takih, ki bi mesto zamenjali za slikovito podeželje,« pravi Jože, ki verjame, da se bo vseeno nekoč, upa, da čim prej, oglasila mlajša družina. Z odprtimi rokami bosta sprejela delavne in poštene ljudi. Pogled s hribčka v Cogetincih že v pravem pomladanskem vremenu nam da misliti, kako lepo je tukaj, kako bi Hauzerjeva lahko lepo živela, če usoda ne bi želela drugače in jima veliko prehitro odtrgala del njunega telesa. 
Deli s prijatelji