Po raku ji grozi še izguba doma

PODŽAGA – Precej gorja je v zadnjih letih svojega življenja izkusila 65-letna Dragica Jeršin iz Podžage, vas je dobrega pol ducata kilometrov oddaljena od Velikih Lašč. To je pot, ki jo Dragica prepešači vsaj v eno, nemalokrat v obe smeri, da pride do trgovine ter pokojnine na banki. Tudi tisti dan, ko smo se srečali, je pripešačila iz Podžage: »Če mi kateri kater'krat ustavi, prav; če ne, pa tudi – razen če težko nesem, tisto je večji problem.« In ko je sneg, pobaramo. »Tudi. Al' grem majčken' med ljudi, ne morem biti samo gor.«


Da suha ženica, ki daje starejši videz (na vprašanja odgovarja z zamikom, počasi ter z redkimi besedami), sploh pride do asfalta, mora najprej prepešačiti kilometer makadama od svojega bivališča v hiši brez fasade, brez dokončanega podstrešja in še brez marsičesa drugega. Mačke pred hišo so nezaupljive, privezan kuža laja, le kozel Rožle se je zanimal za obisk. Za starimi lesenimi vrati pa se je začel svet, ki preprosto ni vreden človeka.
 

Nima ničesar, razen bolezni in dolgov

Dragica se je semkaj preselila k svojemu izbrancu Janezu, ko je bila še mlada: »Leta 1982 je zdaj pokojni mož začel graditi novo hišo na kmetiji, pa mu je ni uspelo dokončati.« Ona je bila čistilka, skupaj sta delala na kmetiji, težko delo ji ni dobro delo: »Otrok nimam; tri bi imela, pa sem jih izgubila. Ubogi bi bili, če bi tu gor živeli.« Za časa življenja sta nekako shajala, po njegovi smrti pred enajstimi leti pa so se začele težave, ki se z leti poglabljajo.


Že ko Dragica odpre vrata hiše, v nosnice butne kiselkast vonj iz peči, ki buta pline nazaj do predprostora; v slednjem je tudi korito, v katerem ima napeljano vodo iz izvira. Vodovoda nima. Zraven korita je pralni stroj, ki pa ga ne uporablja več, saj se iskri in iz njega odteka. »Živim brez stranišča, hodim v naravo. Kopalnice nimam,« pravi ženica.


Hiša ni Dragičina, ampak ima v njej pravico bivanja do konca svojih dni, ki so pretežno slabi. Ne more je niti obnavljati niti vzdrževati. Občasno ji na pomoč priskoči brat, nekaj okoliških ljudi se je še usmili, sestra je daleč, drugih nima: »Ko sem lačna, grem prosit hrane,« grenko šepne. Ima pa zato slabo zdravje, saj je prebolela raka, ima astmo, tudi srce jo izdaja, da otrpne, »imam neki šum,« pojasni. Ko jo vprašamo, ali je bila pri zdravniku, spusti pogled in obmolkne.
 

Nima kam, razen pod most

Spredaj ni niti metra drv, zgolj par polen; ogledamo si majhen dimnik na veliki hiši, ki ni na vrhu strehe, ampak v prvem nadstropju (dim pa je že dodobra počrnel opeko in roleto nad sabo). Za popravila ni denarja, čeprav ima nekaj nad 500 evri pokojnine: a že leta odplačuje 150 evrov kredita za avto, ki ga nima več: »Bil je v poplavi in je vsa elektronika šla. Zafrknila sem se in to ornk.« In žal ne le enkrat – a zadnja juha, ki si jo je skuhala Dragica, zna imeti hude posledice.


Že doslej je imela težave s plačevanjem položnic – niti z občasno pomočjo CSD, občine ali katere dobrodelnih organizacij se ni ognila kopičenju dolgov, saj so pufi za elektriko, ki jo uporablja, že lep čas precejšnji: »Elektriko imam najdražjo, ker nimam odštevalnega števca,« pojasni Jeršinova.


Nato je nepremišljeno in brez branja drobnega tiska zamenjala dobavitelja, čeprav starega še ni poplačala: »In če ne plačam tega dolga, ki se je nabral, bo padel na lastnike hiše. Lahko ostanem brez strehe nad glavo, nimam pa kam, razen pod most,« z drgetom izgovori. Dolga je za kar 3600 evrov: »Če bi se ta velika položnica lahko vsaj delno pokrila, bi ohranila streho nad glavo.« In ta denar potrebuje kaj kmalu ...


Sama niti ne računa, da bi kdo odplačal dolg; rada bi zgolj poplačala del zneska, da ga čim prej nakaže, nato bi januarja znova vzela kredit za preostanek. Tak je njen načrt, nato premolkne in tišje nadaljuje: »S penzijico … kaj naj naredim?« se vpraša in nežno zajoče, preden nadaljuje »… moj mi ni nič ne pustil ne dal.« Kruta je usoda sočloveka, ki nima trenutkov sreče; ko jo povprašamo, ali ima kaj lepega, kar jo osrečuje v njenem bivanju med nami, odvrne: »Težko gre, da pozabim.«