POLNO ŠPAGETOV

Po pol stoletja iskanja le odkrili Himalajo

Objavljeno 22. oktober 2019 11.23 | Posodobljeno 22. oktober 2019 11.23 | Piše: Tanja Jakše Gazvoda

Nova jama je največje odkritje v zgodovini Kluba jamarjev Kostanjevica na Krki. Do zdaj so prišli 436 metrov daleč, a se še nadaljuje.

Trije Čukovi pred vhodom v Kostanjeviško jamo: Matjaž, Gregor in Brane. FOTO: Klub Jamarjev Kostanjevica na Krki
KOSTANJEVICA NA KRKI – »Vedeli smo, da ta jama v zaledju izvira potoka Obrha obstaja, iskali smo jo več kot pol stoletja, no, zdaj, ko Klub jamarjev Kostanjevica na Krki praznuje 50-letnico, smo jo pa našli. Lepšega darila si za ta jubilej ne bi mogli želeti. To je doslej največje odkritje v zgodovini našega kluba,« je navdušen jamar Brane Čuk, zdaj tajnik kluba, ki ga je v preteklosti vodil kar 19 let.
300
do 500 jam najdejo vsako leto.

Ko je bil pred mesecem na območju Kostanjevice močan naliv, se je v Kočariji, vasici nad Kostanjevico, del zemljine udrl, eno drevo se je celo posedlo v zemljo, pod koreninami pa je zazijala luknja. Domačin in jamar Tomaž Sintič, ki ga prijatelji kličejo Himalaja, je o tem takoj obvestil svoje kolege jamarje. Prvi si je šel udor ogledat Matjaž Čuk in z bratom Gregorjem sta v jamo prvič vstopila 27. septembra. Šestdeset metrov sta se spustila po razgibani in na mestih zožani vertikali, na dnu pa se je odprla vodoravna jama. Ker sta bila sama, je šel Gregor naprej, dogovorila pa sta se, da se vrne na uro. Hodil je po kanalu, precej visokem, tako da se niti sklanjati ni bilo treba, skozi razpoke pa je etažo nižje slišal vodni tok. A dogovorjena ura je hitro minila, vrniti se je moral k bratu, takrat je ocenil, da je jama dolga približno 200 metrov.

Polno špagetov

Minuli petek so se jamarji lotili bolj organizirane akcije. V globine neznanega podzemlja so se podali Matjaž in Gregor Čuk ter Žan Štokar, z jamskim telefonom povezani z jamarji, ki so čakali zunaj, Tomažem Sintičem, Branetom Čukom in Tjašo Božič. Po rovu so prišli 436 metrov daleč, videli pa so tudi stranske, a vanje niso zavili. »Jama je zagotovo dolga 500 metrov, a še to verjetno ni končna dolžina. Spodnje etaže še nismo dosegli, prišli pa smo do predelov s kapniki, kjer prevladujejo cevke, tako imenovani špageti, stebriček, debel kot prst, je na primer visok en meter,« je razlagal Brane Čuk, ki je prepričan, da ima jama še veliko večji potencial, lahko bi bila celo trikrat večja: »Ta voda od nekod prihaja, zato bomo jamo raziskovali tudi proti južni smeri, torej proti izviru Obrha, saj je zagotovo zadaj večji jamski vodni sistem. Ta voda namreč nikoli ne presahne in dejstvo je, da ima vsak kraški izvir zadaj jamo.« Ko so jamarji razmišljali, kako bi poimenovali jamo, je kar hitro padla ideja, da bi bila Himalaja – ne le zato, ker je velika kot to gorstvo, temveč predvsem zaradi jamarja, ki je prvi naletel na udor.

Uganka tudi Kostanjeviška jama

Za kostanjeviške jamarje je še vedno velika uganka tudi Kostanjeviška jama, ki so jo pred dobrimi osmimi desetletji odkrile narasle vode. Njene razsežnosti so veliko večje od tistega dela, ki je na ogled turistom. »Zdaj je raziskanega 2,5 kilometra, za turiste je na ogled le desetina tega, a prepričani smo, da je še večja, gotovo par kilometrov daljša. »Že kakšni dve leti iščemo možnosti, da bi v Kostanjeviško jamo prišli z Gorjancev, s čimer bi se izognili sifonu oziroma vodi, ki iz znane smeri iz jame onemogoča nadaljevanje raziskovanja,« je dodal Brane Čuk, prepričan, da bodo imeli jamarji na tem območju dela in priložnosti za raziskovanje našega podzemlja za celo stoletje.
Ta voda od nekod prihaja, zato bomo jamo raziskovali tudi proti južni smeri, torej proti izviru Obrha, saj je zadaj zagotovo večji jamski vodni sistem.

»Štiriinštirideset odstotkov Slovenije leži na kraškem območju in tu je zdaj registriranih že 13.300 jam. A to zagotovo niso vse, v naši državi namreč jamarji odkrijejo od 300 do 500 jam na leto, že naš klub ima zdaj za registracijo pripravljene tri,« je dodal in opozoril na veliko rano našega okolja; ljudje so v preteklosti v vrtače navažali vsemogoče odpadke, največji problem na tem območju je trenutno Gorenčeva rupa, v kateri je verjetno kakšnih 20 kubikov smeti; od štedilnikov, avtomobilskih školjk, vreč, posod … »To jamo so raziskali že leta 1964 in je tudi v katastru, a so jo domačini pred desetletji zaprli, tako da je 20 let sploh našli nismo, ko pa smo jo pred tremi leti, je bilo v njej polno smeti,« je povedal Čuk.

Ob informaciji, da so jamarji odkrili novo jamo, je med ljudmi znova zakrožila zanimiva legenda, da sta kostanjeviški grad in samostan Pleterje povezana s podzemnimi kanali. To je težko verjetno, meni Čuk, a gotovo je bila ljudska domišljija bujna, ko so razglabljali, da naj bi po teh kanalih nune hodile k patrom, morda pa je kak tak kanal obstajal med kartuzijo Pleterje in bližnjim samostanom na Apneniku.
Deli s prijatelji