PRI DEVETDESETIH

Po padcu s Triglava spet vsak drugi dan na Kriški gori

Objavljeno 11. junij 2019 21.30 | Posodobljeno 11. junij 2019 21.30 | Piše: Tina Horvat

90-letni Simon Primožič se je pred tremi leti znova rodil. Tudi pozimi med vzponom oblečen le v belo spodnjo majico.

Junak Kriške gore je s svojimi devetdesetimi leti na drugem mestu po številu vzponov. FOTO: Tina Horvat
KRANJ – Večino bi padec s Triglava in hude poškodbe – pri 87 letih! – dokončno odvrnili od nadaljnih vzponov v gorah, a to ne velja za legendo s tržiškega konca, 90-letnega Simona Primožiča, ki že od leta 1957 živi v Kranju. Je eden od junakov Kriške gore, to so tisti navdušenci nad 1471 metrov visoko tržiško hišno goro, ki se že več kot četrt stoletja vpisujejo v posebno knjigo.

Status junaka dobi, kdor doseže normo 52 vzponov na vrh v enem letu. Simon jo je že mnogokrat presegel. Tako je bil letos že 76-krat na vrhu, kar pomeni eno normo in pol že v prvi polovici leta. Lani je bil na vrhu kar 206-krat, s tem je s svojimi 89 leti dosegel drugo mesto po številu vzponov v vseh kategorijah. V zadnjih 30 letih je bil na vrhu zagotovo več kot 3000-krat, prej pa tudi velikokrat, saj se je nanjo vzpenjal z domačega dvorišča od četrtega leta naprej. Za strmo in ne najlažjo pot večina porabi uro in četrt, Simon pa do vrha potrebuje okoli 50 minut.

76 vzponov na Kriško goro je že opravil letos.


Rodil se je v Pristavi pod Kriško goro, to je tudi domača vas smučarskega asa Bojana Križaja in deskarja Žana Koširja. »Gmajna in breg nad našo hišo sta me uročila in takrat se je začelo. Otroci nismo imeli drugega, kot da smo se igrali zunaj. Pozimi smo smučali in bližnje pobočje Rožmanka je bilo za nas Kranjska Gora. Ko ni bilo snega, pa smo se igrali z loki in fračami,« pripoveduje.

V 10. desetletje brez zdravil in z vozniškim izpitom!

Rojstni dan na gori

Nedavno je na svoji gori praznoval tudi 90. rojstni dan. »Praznovanje, kot ga še ni bilo in ga še dolgo ne bo,« so zapisali Simonovi prijatelji s Kriške gore oziroma iz Planinskega društva Križe. S ponosom so dodali, da je njihov junak v 10. desetletje zakorakal brez zdravil in tudi z vozniškim izpitom za avto brez omejitev. V planinski koči so mu naredili torto in mu izročili plakat z njegovo fotografijo, na kateri je – kot vedno med vzponom in sestopom – le v beli spodnji majici. Tudi ko so temperature pod ničlo, se drži te navade, le da ima takrat na glavi kapo, na rokah rokavice in okoli pasu srajco.

image
Prijatelji so mu na Kriški gori priredili praznovanje, kot ga še ni bilo. FOTO: PD Križe


»Ko sem hodil še v službo, smo bili navajeni, da smo šli v soboto gor, v nedeljo dol, vmes pa smo ga gor malo biksali. Leta 1947 sem sodeloval pri začetku gradnje zdajšnje planinske koče, a so me potem poklicali v vojsko, zato so jo dokončali brez mene. Hribe imam rad že od nekdaj, mislim, da je to najlepše in najbolj naravno okolje, ki najbolj blagodejno vpliva na telo in dušo. Ko sem še hodil v službo in nisem imel veliko časa, sem z lučko hodil zjutraj na Kriško ali pa sem šel ob štirih zjutraj na Triglav in sem bil že ob štirih popoldne nazaj. Ljudje, ki ne gredo veliko v naravo, nekako zakrnijo in potem tudi zbolijo,« opisuje svojo ljubezen do hribov simpatični Gorenjec, ki je bil pred upokojitvijo na vodilnih funkcijah v podjetju Iskra Commerce; bil je šef servisa, direktor prodaje, direktor industrije široke potrošnje, nato pa generalni direktor podjetja in še član poslovodnega odbora SOZD Iskra.

image
Ne zgodi se pogosto, da bi v visokogorju praznovali 90. rojstni dan. FOTO: PD Križe

Težko je biti sam

Ljubezen do gora ga ni minila niti pred tremi leti, ko je pri 87 letih preživel padec s Triglava. »Po vsej verjetnosti sem premalo pil, zato sem nekje na Malem Triglavu kolapsiral, se zvrnil in se kotalil po strmem melišču do dna. Takrat so v časopisu napisali, da sem imel velikansko srečo in da sem se še enkrat rodil. Poškodbe so bile res hude, a vzdržal sem in se popolnoma pozdravil. Moram pa priznati, da sem doslej zdravnike sicer poslušal, a le napol. Razen zdravil za želodec še zdaj ne potrebujem ničesar drugega,« zagotavlja.

Včasih se sprašujem, ali sem kaznovan, da sem ostal sam na tem svetu.


Če ni na Kriški gori, je kje na sprehodu, s kolesom po opravkih, pozimi pa zelo rad smuča, še posebno rad se zapelje na Cerkno, kjer kot upokojenec simbolično plača le en evro za celodnevno vozovnico. Kljub vsem aktivnostim pa zelo pogreša ženo. »Že tri leta sem vdovec in to je pri teh letih zelo hudo. Saj ne gre za to, da ne bi mogel skrbeti zase, to z lahkoto počnem, a težko je biti ves čas sam. Doma sam, zunaj sam, moje generacije skoraj ni več, vsi so že pomrli. K mlajšim nekako ne pašem več, včasih se sprašujem, ali sem kaznovan, da sem ostal sam na tem svetu. Tudi moji sorodniki, razen hčere, so se raztepli po svetu, enega vnuka imam v Franciji, vnukinji pa v Avstraliji in Nemčiji,« sklene junak Kriške gore. 

image
Simon v značilni beli spodnji majici sredi zime FOTO: PD Križe
Deli s prijatelji