Po cerkveni poroki še krst

Prvo noč po petkovi sanjski poroki Slovenskih novic v nabito polni dvorani Tabor na Valentinovem koncertu Jana Plestenjaka sta Lucija Jamnik Zupančič in Rok Mandl prespala pri njegovih starših v Mariboru. Naslednje jutro ju je na Rogli pričakala prava zimska idila.

Slovenske novice so organizirale prav vse, ne le petkov civilni obred, tudi pestro sobotno dogajanje, v središču katerega sta bila Rok in Lucija. Ker sta oba športnika, diplomanta fakultete za šport, Lucija je bila, denimo, odbojkarica, Rok nekdanji smučarski skakalec z osebnim rekordom kar 219 metrov, danes pa je trener v Smučarskem klubu Ilirija, kjer vzgaja bodoče skakalne šampione, je bila Rogla kot naročena. Tudi zato sta se najprej, da sta okusila vse snežne slasti, popeljala s pasjo vprego, vlekli so ju haskiji.

Potem so v drugi najvišje ležeči cerkvi v Sloveniji zadonele orgle. V cerkvi Jezusove spremenitve na gori se je zbralo več kot sto svatov. In prisostvovalo čarobnemu dogodku, ki ga je vodil župnik Stanko Krajnc, ki svoje poslanstvo opravlja že več kot 30 let, od tega 26 let v tamkajšnjih župnijah Gorenje in Skomarje. Preden je Luciji in Roku podelil zakrament svetega zakona, ju je tradicionalno izprašal: »Ali imata resničen namen skleniti krščansko zvezo? Ali sta prišla sem neprisiljeno in sta se z vsem srcem odločila, da skleneta zakon? Ali sta pripravljena vse življenje drug drugega ljubiti in spoštovati?« Na vsa tri vprašanja je dobil več kot odločen – da!

Sledil je finale, Rok je ljubeče pogledal Lucijo in dejal: »Jaz, Rok, sprejmem tebe, Lucija, za svojo ženo. Obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval do konca svojega življenja!«

Zatem je podobno izrekla Lucija. V znamenju njune ljubezni in zvestobe sta si nataknila prstana. Sledil je gromek aplavz, solze pa so potočili celo tisti, ki jim cerkev kot posrednica med nami in bogom ne pomeni toliko.

Čarobno je bilo tudi nadaljevanje, saj je župnik Krajnc po cerkveni poroki krstil njuno najmlajšo hčerkico Lino. Poročni priči sta bili Lucijina mama Anica in Rokov brat Žiga, krstna botra pa Lucijina sestra Bernarda in brat Franci.

Lucijin oče Franc kar ni mogel prehvaliti Roka: »V današnjem času imajo dekleta izjemno težko nalogo, saj pravih moških tako rekoč ni več mogoče najti. Za Roka pa lahko iz prve roke trdim, da je iz pravega testa in da je Lucija našla resnično pravega!«
Za več kot 100 svatov so v Hotelu Planja pripravili pravo gostijo. Tudi vodja hotelirstva Rogla Robert Kejžar se je od zadovoljstva lahko samo nasmihal: »Resnično smo ponosni, da vsako leto priredimo vsaj 20 porok, postali smo poznani po najlepših porokah v tem delu Slovenije.« Ekipa Jerneje Visočnik, vodje gostinstva Rogla, je pripravila zares veličasten poročni jedilnik, pripravili so prek sto okusnih porcij. Njihova slavna gobova juha seveda ni manjkala, prav tako ne paleta hladnih in domišljenih prigrizkov, svatje so se lahko mastili ob odličnih sirovih štrukljih, ki jih pripravljajo sami, ob več vrstah mesa, v poznejših urah so jim pripravili topli bife. Ne gre pozabiti, da je za celotno sobotno izvedbo poroke skrbela Rozika Bevc, zato gre vsa zahvala njej in celotni ekipi.

Videla, kupila, prijavila

Slovenske novice so resnično pripravile – fantastično poroko! Ki pa je Lucija in Rok najbrž nikoli ne bi doživela, če se ne bi tisto soboto Lucijina mama Anica znašla v trgovini in zagledala naš in vaš časopis. Zazrla se je v odebeljen naslov, pisalo je Sanjska poroka. Takoj je pograbila izvod in jih pomolila Luciji: »Prijavita se!«

Tedaj je pravzaprav samo še spodbudila to predporočno kolesje, ki se neredko zatakne, ko je posameznik, kot je bil, denimo, Rok, vpet v svoji službi pa pri družini in otrocih, ob Lini imata namreč še malce starejšo Neli, načrtoval je gradnjo hiše. In potem ne nadaljuje svojega vrtenja, dokler se ne pojavi človek, kot je bila Anica, ki je dobro vedela, da je bila poroka želja tako Lucije kot Roka. »Vedela sem: če zamudiš ta odločilni trenutek, je prav mogoče, da ni nikoli pozneje dovolj tiste volje in želje po uresničitvi zakonske zveze dveh, ki se tako ljubita.«

Sveti Avguštin je nekoč rekel: »Če molčiš, molči iz ljubezni; če govoriš, govori iz ljubezni; če opominjaš, opominjaj iz ljubezni; če odpuščaš, odpuščaj iz ljubezni.« V primeru Lucije in Roka, ki se iz srca zahvaljujeta prav vsem, ki so prispevali k njuni sanjski poroki, niti za trenutek nismo podvomili, da ne bi bila v srcu vselej ukoreninjena takšna medsebojna ljubezen, ki bo pripomogla k temu, da bo iz njunega srca prihajalo vedno samo dobro. In prav nič na svetu ju ne bo ločilo.