FESTIVAL ZMAJEV

Pisani zmaji so požrli nebo

Objavljeno 13. februar 2020 16.21 | Posodobljeno 13. februar 2020 16.21 | Piše: Primož Hieng

Slovenski zmaji paša za oči v Indiji. Tradicionalni festival za konec zime.

Vzdušje na mednarodnem zmajskem festivalu Fotografije: osebni arhiv
Slovenski zmajarji, člani kluba Kap Jasa Saša Iskrić, Janez Vizjak in Gregor Mramor, so se mudili v Indiji, kjer so s svojimi zmaji sodelovali na velikem prazniku zmajev. »Štirinajsti januar je v Indiji velik praznik, praznik zmajev,« je po vrnitvi iz daljne Indije povedal Saša. »Na ta dan se, in to brez pretiravanja, saj gre za Indijo, v nebo dvignejo milijarde pisanih zmajev in obarvajo utarajan, praznik sončevega obrata in konca zime.«
In kaj so doživljali trije slovenski predstavniki?
image
Lepo urejene za praznik

»Vstopili smo v puro, eno od starodavnih ulic Ahmedabada, glavnega mesta indijske zvezne države Gudžarat,« pripoveduje sogovornik. »Vzpenjamo se po ozkih, vrtoglavih stopnicah hiše iz šestnajstega stoletja. V Ahmedabadu smo kot predstavniki Slovenije na največjem mednarodnem festivalu zmajev na svetu, in kar nas čaka na terasi, je v resnici neopisljivo: neskončno jasnega neba nad mestom ni več, požrli so ga zmaji.«
 

Prizori jemljejo dih


Slovenski predstavniki sicer majhne države so za organizatorje zelo pomembni. »Desetdnevni mednarodni zmajski festival IKF Gujarat poteka v tem delu Indije vsak januarja, in letos smo se ga že drugič na povabilo gudžaratske vlade udeležili tudi člani zmajskega društva Kap Jasa,« dodaja Saša.
image
Zmajska tržnica v Ahmedabadu

»Smo kot neke vrste neuradna zmajska reprezentanca Slovenije. Festival je srečanje stotin ustvarjalcev zmajev z vsega sveta in spektakel, ki ga priredimo, je paša za oči stotisočev obiskovalcev. Naši zmaji imajo, razen da jih držimo za vrvico in da letijo v vetru, bolj malo skupnega z zmaji, ki jih poznamo iz otroštva in so kot zakleto vsakič pristali na drevesu. Gre za ogromne leteče skulpture vseh mogočih barv in oblik – od risanih junakov do delikatnih tridimenzionalnih skulptur, od gigantskih japonskih rokakujev do deltastih zmajev, za katerimi vihrajo dvajset metrov dolgi repi. Ko vsi ti zajahajo veter in napolnijo nebo, prizor resnično jemlje dih.«
papirnatih zmajev in vsaj 300 milijonov metrov vrvic prodajo na festivalu.


Zmajski festival je le uvod v imeniten praznik, ki se mu v hindiju reče makara sankranti, v gudžaratščini pa utarajan – praznik sončevega obrata in konca zime. »Na ta dan že tisočletja v teh krajih spuščajo zmaje v nebo, da povprašajo bogove, kakšna bo letina,« je povedal drugi slovenski zmajar Janez Vizjak. »Skozi čas se je preprosto spuščanje zmajev razvilo v posebno vrsto boja z zmaji: majhni in zelo okretni papirnati zmaji patangi so pripeti na posebne vrvice, imenovane manjhe, ki so obdelane z barvo, lepilom in zdrobljenim steklom. Ko zmaji poletijo, mojstri poskušajo zmaja po nebu voditi tako, da ta s svojo vrvico prereže nasprotnikovo vrvico. Ko se to zgodi, se zasliši krik Kai po che! – padel je! –, zmagovalcu pa pripade odrezani zmaj.«

V Ahmedabadu spuščanje zmajev in boje z njimi jemljejo nadvse resno, še pove Saša Iskrić: »In to vsi: že nekaj dni pred praznikom so ulice, parki in terase mesta polni ljudi vseh starosti, ki spuščajo svoje zmaje in režejo nasprotnikove. Sprehod po mestu tako postaja vse bolj nevaren, saj rezilne vrvice visijo prek cest in ulic, tako da marsikateri pešec, kolesar ali motorist postane žrtev zahrbtne manjhe, ki mu preseka pot in včasih vrat; vsako leto zmaji zahtevajo vsaj nekaj smrtnih žrtev. Bližje ko smo prazniku, več je zmajev na nebu, na drevesih in na tleh. Skupne številke so povsem neverjetne: v tednu pred utarajanom v Ahmedabadu prodajo več kot deset milijonov papirnatih zmajev in vsaj 300 milijonov metrov vrvic.
10
milijonov papirnatih zmajev in vsaj 300 milijonov metrov vrvic prodajo na festivalu.


Zmajske tržnice, ki v teh dneh vzniknejo vsepovsod, so polne ljudi in barvitih skladovnic patangov. Gospodar hiše v starem delu mesta, ki nas je povabil, naj na njegovi terasi spremljamo čudoviti utarajan, odpre vrata na teraso. Nebo je polno: nad mestom, ki je del Unescove svetovne dediščine, so samo še zmaji. Tri, štiri ... pet milijonov zmajev.«
 

Poleg še obliži


Saša še pove, da se z ravnih streh vsepovsod razlega glasba, ljudje jedo, pijejo, praznujejo, spuščajo zmaje, se bojujejo z njimi in zakričijo vsakič, ko zmaj izgubi oporo vrvice in nemočno zajadra proti tlom: »To pomeni, da kričijo brez prestanka. Gostitelj nas predstavi svoji družbi in nas povabi, da srknemo in prigriznemo, predvsem pa nam podari kup papirnatih patangov in par svitkov manjhe. Naj vas vidimo, zmajarji iz Slovenije, kako se boste znašli v tem zračnem pretepu vseh proti vsem!«

Že privezati zmaja patanga na vrvico ni enostavno, ker lahko manjha z zdrobljenim steklom prereže kožo, dodaja Janez: »Kaj hitro smo ugotovili, zakaj spretni trgovci na tržnicah prodajajo posebne komplete, v katerih so par papirnatih zmajev, zvitek rezilne vrvice – in obliži. Spraviti majhnega in zelo nestabilnega zmajčka v nebo je resna težava; zrak se vrtinči prek streh, termika ga pelje povsem drugam, kot bi želeli ... Če ti ga z nekaj sunkovitimi potegi le uspe dvigniti nekaj deset metrov visoko, nemudoma prileti patang, ki ga vodi mojster na drugi terasi, in ti vrvico gladko odreže.«
Naši zmaji imajo, razen da jih držimo za vrvico in da letijo v vetru, bolj malo skupnega s tistimi, ki jih poznamo iz otroštva.


Po uri bojev je bil rezultat tak, da se je našim predstavnikom trideset zmajev strgalo še pred uspešnim vzletom, petnajst so jih odrezali zmajski mojstri Ahmedabada, tri pa jim je le uspelo sneti. »Čast slovenskega zmajskega mojstrstva je ubranjena, čas je za okrepčilo. Uživamo v enem najbolj neverjetnih prizorov na svetu: milijoni zmajev plešejo nad starodavnim mestom, na terasah pa milijon ljudi pleše na hipnotično indijsko glasbo. Ko pade mrak, zmaji odstopijo nebo ognjemetom. Praznik se končuje, bogovi so povedali svoje, letina bo. Še dobra novica: rezilne vrvice so poškodovale dosti ljudi, a letos zaradi zmajev ni nihče izgubil življenja,« je sklenil Saša Iskrić. 
Deli s prijatelji