V LAGERJU

Nogometni as se je rodil v koncentracijskem taborišču (FOTO) 

Objavljeno 21. februar 2020 21.02 | Posodobljeno 21. februar 2020 21.02 | Piše: Lovro Kastelic

Dragan Holcer je bil dirigent obrambe na EP v Italiji, kjer je takratna Jugoslavija osvojila srebro. Že pred rojstvom so mu očeta Franca ubili nacisti.

Dragan Holcer je bil legendarni igralec Hajduka in Stuttgarta. Za jugoslovansko reprezentanco je igral med letoma 1965 in 1974. FOTO: Plavi Vjesnik
Na evropskem prvenstvu v Italiji, bilo je leta 1968, je jugoslovanska nogometna reprezentanca osvojila izjemno drugo mesto! Še več, v polfinalu so premagali aktualnega svetovnega prvaka Anglijo in šele v finalu klonili pred domačinom.
image
Bil je eden najboljših obrambnih igralcev, kar se jih je rodilo na območju nekdanje Jugoslavije. FOTO: Baumann

Dirigent obrambe je bil Dragan Holcer, nemara najboljši obrambni igralec, ki se je kdaj rodil na tem prostoru. Če smo povsem natančni, se ni rodil tukaj, temveč v nemškem koncentracijskem taborišču Flossenbürg. Mladost je sloviti Holcer preživljal v Nišu. »Čuden priimek je to za Nišlijo,« je moral kar naprej poslušati. Že od mladih nog je bil za večino zato kar Švaba. V tistih povojnih časih to res ni bilo prijetno. »Tolažil sem se, da me kličejo tako samo zaradi nenavadnega priimka. Zato sem vse skupaj poskušal sprejeti karseda mirno, brez pesti in kamnov, kaj šele z najmočnejšim otroškim orožjem – solzami.«
image
Dragan Holcer se je rodil v osrčju taborišča. FOTO: KZ – Gedenkstätte Flossenbürg

Kadar so se igrali, je vselej upal, da bo lahko – med partizani. Naposled si je takšno mesto tudi izboril, saj je jasno in glasno poudaril: »Moj oče je umrl kot partizanski komisar, zato preprosto moram biti na strani, za katero se je boril!« To pa je bilo tudi vse, kar je deček vedel o svojem očetu.
 

Pripoveduj mi o očetu!


Tistega dne ga je mama skrbno oblekla, počesala in prijela za roko. Vpisat ga je šla v prvi razred osnovne šole. Tam pa je deček že kmalu opazil referenta z naočniki, ki si je med prepisovanjem osebnih podatkov bodočega šolarčka precizno ogledoval – zdaj mamo, zdaj njenega sinka.
»Cvizl naj bi bilo mesto rojstva, pa saj to je v zdajšnji Zvezni republiki Nemčiji, kajne?« je zasliševal. Mama in njen varovanec sta bila modro tiho. »Devetnajstega januarja 1945, ko se je Dragan rodil, je bila še vojna,« je ugotavljal birokrat, »tovarišica, mar to pomeni, da je bil mali rojen v nacističnem lagerju?!«

Dragan Holcer tega zlepa ni pozabil. Kot tudi ne, da se je morala njegova mama potem še dolgo zagovarjati pred tistim sumničavim aparatčikom, veliko predolgo, da bi mali Dragan sploh lahko razumel in sledil. Toliko tega se je v njem že nakopičilo, da ni zmogel drugega, kot da se je prižel tesno k svoji mami, zakril obrazek ter bridko zajokal. Še tisto popoldne se je zatekel v svoj kotiček, kjer ga ni mogel nihče več najti. Naposled se je ves utrujen le pojavil pred mamo. Nameravala ga je pospremiti samo še k počitku. Prepričana, da bo dovolj že običajen poljubček, je presenečeno začutila sinkovo ročico, s katero jo je prijel kot še nikoli in jo odvlekel do svoje postelje. Tedaj je svojo glavo položil v njeno naročje ter poprosil: »Mama, pripoveduj mi o očetu!«
image
Holcerjevi so bili iz Skok pri Mariboru. Po padlem Francu Holcerju se še danes imenuje ulica. FOTO: Občina Miklavž na Dravskem polju

Povedala mu je: »Tvojemu očetu je bilo ime Franc, bil je zares prekrasen človek. Ti ne veš, kako srečen bi bil zdaj. Če bi bil tukaj, bi te zagotovo pogladil po laseh, te pobožal po licu, te nežno pokril z odejo …« Začelo se ji je zatikati, komaj ji je uspelo zadržati solze. »Nikoli te ni videl ali vzel v naročje … Umrl je, še preden si se ti rodil …«
Naprej ni več zmogla. S skrajnimi močmi je zatrla svojo žalost. Izgubljen v njenem naročju je Dragan solznih oči zaspal.
To je njegov prvi spomin na žalostno preteklost. Sedem let je imel. Nikoli ni pozabil.
 

Šel po vodo in jih izdal


Očeta je šel prvič obiskat šele 16 let pozneje. Bilo je takoj po prej omenjenem evropskem prvenstvu, ko se je udeležil prvega pohoda v spomin na očeta Franca Holcerja. Takrat je tudi prvič videl spomenik, ki so ga postavili leta 1964 pri selskem gozdu. Postavili so ga v spomin na medvojni dogodek, ki se je zgodil na Selih, nedaleč od Ptuja, ko je padlo osem partizanov, devetega, Antona Žunkoviča, pa so Nemci ujeli ter ga obglavili. Na veliki granitni skali je Dragan prebral: »Tu je junaško padlo maja 1944 devet partizanov.« Zraven je videl še devet manjših kamnov, vsak je posvečen enemu od padlih borcev.
image
Haloški borci so se borili junaško vse do bridkega konca. Devet kamnov predstavlja devet žrtev. Med temi je bil tudi Franc Holcer. FOTO: Združenja borcev za vrednote NOB Ptuj

Tako blizu kot takrat mu še ni bil. S prstom se je lahko dotaknil in prav počasi potoval po vklesanem imenu svojega očeta. Izvedel je, da je bil rojen leta 1908 v Skokah pri Mariboru. Povedali so mu, da je bil njegov ded po mamini strani Italijan Massimo Orelli. Oženil se je z Avstrijko Mario Glazer in sodeloval pri gradnji železniške proge Niš–Skopje. Slednjo je gradil tudi Franc Holcer. In spoznal Ido Orelli, s katero se je poročil in dobil tri hčere: Karolino, Anđelko in Elizabeto.

Med drugo svetovno vojno je bil stari Holcer pripadnik Haloškega voda Lackove čete. Imenovan je bil za politdelegata. V Halozah so si zgradili dva bunkerja, enega v gozdu pri Sestržah, drugega v gozdu pri Selih. Haloški vod je širil med Haložani ilegalni tisk in pridobival ljudi za OF. Malo pred bitko pri Selih pa je prišel v bunker mlad fant Branko. Ko so ga onidan poslali po vodo, jih je šel izdat in Nemci so jih 20. maja 1944 obkolili. Borci v bunkerju so se borili junaško vse do bridkega konca.
Mrtve vojake so Nemci potem odpeljali na ptujsko pokopališče ter jih pokopali v skupen grob.
 

Ujela vlak za taborišče


Ida Holcer ni vedela za moževo smrt. Ko je umrl, je že nosila njegovega sina. Še več, že kmalu zatem so Nemci vstopili v hišo Holcerjevih. Ker je ni bilo doma, so s seboj odpeljali vse tri hčerke ter jih kanili deportirati v Nemčijo. Ko je izvedela za to, je stekla, kolikor hitro je zmogla, do postaje in se v tretjem mesecu nosečnosti v poslednjem trenutku pognala na vlak, ki jih je odpeljal potem v eno od izpostav koncentracijskega taborišča Flossenbürg.
1964. so postavili spomenik padlim partizanom.


Dragan je na svet privekal v taborišču. Porod je potekal 19. januarja 1945 v kraju Zwiesel pri Berggießhüblu. Od tam se je mati štirih otrok, ki v tistem še ni vedela, da je samohranilka, vrnila v domače Skoke, tam pa doživela najhujši možni udarec: »Vaš mož ni dočakal konca vojne!«
Ni šlo drugače, kot da se je preselila k sestri Jeleni v Niš in se zaposlila v tamkajšnji tobačni tovarni. V okolju petih žena, ki so ves čas skrbele zanj, je Dragan Holcer potem zrasel v šampiona, ki si ga je želel ves nogometni svet. Za Jugoslavijo je zbral 52 nastopov. Umrl je v Splitu 23. septembra 2015. 




Deli s prijatelji