NATEG

Na plačilo za delo v šoli čakata že 12 let

Objavljeno 20. julij 2019 14.15 | Posodobljeno 20. julij 2019 14.15 | Piše: Tanja Jakše Gazvoda

Brata Vučajnk brusila in izravnavala zidove v OŠ Bizeljsko. Dogovor je bil, da bo plačilo v materialu, ostala pa sta dolgega nosu.

Osnovno šolo Bizeljsko so odprli pred več kot desetletjem. FOTO: Bizeljsko.si
BREŽICE – »V naši deželi je tako, da na koncu siromak vedno ostane sam, opeharjen, država pa to dopušča. Razočaran sem tako nad državo kot nad našo politiko,« svojo grenko izkušnjo začne opisovati Uroš Vučajnk z Malega Vrha pri Globokem. Posavec je že pred dobrim desetletjem skupaj z bratom Igorjem pri gradnji Osnovne šole Bizeljsko opravil dogovorjeni posel, a plačanega ni dobil, pa čeprav je, da bi dobil zasluženo, potrkal na ničkoliko vrat, zavrtel številne telefone, se obrnil tudi na inšpekcijo, a neuspešno, celo na sodišču je poskušal, a danes je tam, kjer je bil na začetku: denarja ni, upanja, da ga bo dobil, pa vse manj.

Vse dni sem delal in ni mi bilo težko, boli pa krivica, če za tisto, kar narediš, ne dobiš plačila.


»Spomnim se, da sem v gostilni srečal zdaj žal že pokojnega podjetnika Janka Harapina z Globokega, ki se je ukvarjal s soboslikarstvom. Vprašal me je, ali bi delal kot njegov podizvajalec, in takoj sva se dogovorila za posel. Pa tudi to sva dorekla, da mi ne bo plačal v denarju, ampak v materialu za fasado na domači hiši. Z bratom znava namreč marsikaj narediti sama, tako da bi material še kako prav prišel,« se spominja Uroš.
Sklenila podjemno pogodbo
S Harapinom sta sklenila podjemno pogodbo, v kateri je zapisano, da se zavezujeta opraviti brušenje betona in izravnalna dela zidov in stropa na telovadnici in v prostorih šole. Posel naj bi opravila po končanju del Zidarstva Kojić, s. p., v roku štirih mesecev. »V treh mesecih sva opravila ves posel. Pridno sva delala, in ko sva zaključila, smo že bili dogovorjeni, da prevzameva material, takrat pa je nepričakovano udarila smrt,« se spominja Uroš. Harapin je namreč umrl.

2,5
milijona evrov je stala nova šola.


In tedaj se je začel Vučajnkov boj za plačilo, a vse bolj mu je bilo jasno, da se vrti v začaranem krogu. »Šel sem do župana Ivana Molana, pa je rekel, da je bilo vse plačano Milošu Kojiću. Ta je dejal, da je plačal Harapinu, njegova vdova pa je povedala, da ni dobila plačila,« nadaljuje Uroš. »Tudi v dedovanje po pokojnem Harapinu smo prijavili svojo terjatev, a nismo prišli blizu, niti vabljena nisva bila na razpravo. Pozneje sva od okrajnega sodišča v Brežicah dobila odgovor, da je zapuščinski postopek pravnomočno končan, in so nama predlagali, naj se s terjatvijo obrneva neposredno na dedinjo.«

image
Uroš ima več dokumentov, ki dokazujejo, da sta z bratom delo opravila. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda


Kot so pojasnili na oddelku za investicije, občinsko premoženje in javna naročila na Občini Brežice, je občina v času od 2006. do 2007. izvajala projekt gradnje nove OŠ Bizeljsko. »Izvajalec del je bilo podjetje WTC & ingKOJIĆ d.o.o. s partnerjem KOP Brežice, d. d. Pogodbena vrednost del je znašala 2,555.233 evrov. V pogodbo za izvedbo del gradnje nove šole so bili vključeni podizvajalci že od začetka, med njimi tudi podizvajalec Janko Harapin, s. p., Globoko. V pogodbi in v aneksih je bilo določilo o obveznem podpisovanju asignacijskih pogodb za plačilo obveznosti do podizvajalcev. Tako je občina Brežice poravnala vse obveznosti, ki so jih predložili podizvajalci, tudi vse obveznosti do podizvajalca Janka Harapina. Glede morebitnih pogodbenih partnerjev, s katerimi je sodeloval Harapin (v razmerju do občine bi bili ti pod podizvajalci), Občina Brežice nima podatkov in niso bili vključeni v pogodbo med občino in izvajalcem WTC & ingKOJIĆ,« pojasnjujejo na občini in dodajajo, da nimajo podatkov, da bi kdor koli v več kot 10 letih v času od izgradnje nove OŠ Bizeljsko poizvedoval glede morebitnih neizvedenih izplačil za ta projekt.

V stečaj

Tudi lastnik Kojićevega podjetja Miloš Kojić je medtem umrl, podjetje je šlo v stečaj, posle sicer nadaljuje njegov sin Boštjan, ki pa je prijazno pojasnil, da niti nima evidenc in dokumentacije prejšnjega podjetja, se pa spominja, da je po Harapinovi smrti slikopleskarska dela končal drug izvajalec.

Marinka Harapin je v pogovoru za Slovenske novice opisala težek položaj, v katerega je bila čez noč pahnjena po nenadni moževi smrti. »Tudi on ni dobil nič plačanega, še material sem morala sama pokriti,« se je spominjala del pri Osnovni šoli Bizeljsko. » Zanimivo, kako se v takšnih trenutkih dolžniki skrijejo. Mož je imel veliko denarja zunaj, do katerega ni prišel, so se pa oglasili tisti, ki jim je on dolgoval. Dolgo je trajalo, da sem vse skupaj zaključila, zdaj pa bi želela mir.«

Uroš sklene: »Fasado sva potem z bratom naredila sama na svoje stroške, bi pa v hiši, kjer živita še mama in brat z družino, uredili podstrešje, tudi streho bi bilo treba zamenjati, a ne gre,« potarna Uroš in doda, da se prebija s 330 evri socialne pomoči. »A raje bi šel delat, kot sem delal, dokler sem bil zdrav. Vse dni sem delal in ni mi bilo težko, boli pa krivica, če za tisto, kar narediš, ne dobiš plačila.« 
Deli s prijatelji