Molili za življenje, ko so se podirale hiše (FOTO)
Ljubljančani so sončno nedeljo pred 125 leti preživeli v parkih, zvečer je udarila narava. Potres poškodoval skoraj vsako hišo.
Odpri galerijo
Obupen strah je prešinil vse prebivalstvo.
Minilo je 125 let od znamenitega ljubljanskega velikonočnega potresa. Bila je nedelja, 14. aprila 1895, ko se je nekaj minut po enajsti zvečer Ljubljana močno stresla. Glavno mesto dežele Kranjske je imelo tega leta ob velikonočnem potresu 30.000 prebivalcev in več kot 1400 hiš.
Po hudi zimi, ko je zapadlo veliko snega, je leta 1895 v Ljubljani sledila deževna pomlad.
»Vreme med velikonočnimi prazniki je bilo zelo spremenljivo: v petek je bila skoraj poletna vročina, v soboto je močno deževalo. Velikonočna nedelja je bila sončna, Ljubljančani so napolnili parke in promenade ter se zvečer, zgodaj kot po navadi, odpravili spat,« pravi Ina Cecić z urada za seizmologijo in geologijo.
Sedemnajst minut po 23. uri je prebivalce predramil močan potres, ki ga je spremljal grozovit hrup. Tla so se tresla, stene so pokale, ostrešja škripala, leseni podi škrtali. S streh so leteli strešniki in dimniki, podirale so se manjše in večje stene. Prebivalce je v temi zajela precejšnja panika in so v naglici, le v nočnih oblačilih, zapuščali svoja stanovanja in se zbirali na odprtem, kjer so molili in v grozi preživljali številne popotresne sunke.
»Nekaj po enajsti uri zvečer se je začulo zamolklo bučanje,« preberemo v knjižici Velikonočni ljubljanski potres in cesarjev obisk.
»Bilo je, kakor da prihaja iz daljave. Raslo je in se spremenilo v grozo in trepet obujajoče gromenje. Zemlja se je zazibala, najprej rahlo, potem pa naenkrat s tako strahovito silo, da je človeku zastala kri. Vse je pokalo in se razdiralo. Bilo je, kakor da se je odprlo brezno in da pada vanj celo mesto. Začulo se je iz tisoč in tisoč grl prihajajoče bolestno kričanje in obupen jok. Zidovje je pokalo in se rušilo, strehe so se lomile in udirale, dimniki so se podirali in z vseh strani se je opeka usipala na ulice. Obupen strah je prešinil vse prebivalstvo.«
Pisec knjižice še pravi, da so ljudje vsi zbegani bežali iz svojih bivališč: »Kakor blazni so hiteli na ulice, ne meneč se za svojo obleko, za svoje imetje. Mislili so le na rešitev življenja. Trumoma so se zbirali na prostornejših krajih. Bilo je med njimi mnogo takih, ki so bili na pol goli in se niso upali nazaj v svoja stanovanja po obleko. Moški in ženske, celo vojaki so bili v tem stanu. Bledih lic, trepetaje od strahu in groze, so se ljudje pripravljali na smrt. Vsakdo je mislil, da se je približala njegova zadnja ura ...«
Ko se je zdanilo, se je videlo, kako velikanska je bila škoda, ki jo je povzročil potres. Ljudi, ki so videli razbito in razdejano prej tako prijazno Ljubljano, je obšla bridka žalost. »Srce se jim je paralo zaradi žalosti in bolečine,« je zapisal avtor omenjene knjižice. »Z marsikaterega očesa je kanila solza.«
Po ulicah je bilo zjutraj na kupe s strehe padle opeke. Povsod so se videli razdrapane strehe, podrti dimniki in razpokani zidovi. Pri mnogih hišah se je bati, da se podrejo, še beremo, »zaradi tega bodo mestne komisije pregledale hiše, da se iz nekaterih potem preselijo ljudje. Večina ljudi je prve dni po potresu spala pod milim nebom in se jih je gotovo mnogo prehladilo. Skoraj nobena hiša ni nepoškodovana. Nekateri hišni posestniki so gmotno uničeni.« Potres je v Ljubljani in okolici vzel sedem življenj, nekaj je bilo ranjenih.
»Kranjska dežela je doživela že mnogo potresov. Slavni zgodovinar Valvasor jih je do svoje dobe navedel celo vrsto, ali tudi v poznejših letih se jih je primerilo jako mnogo. Najstarejši, vsaj kar se jih spomni človeštvo, je bil leta 792. po Kristusu, zelo močan je bil leta 1511, a nobeden ni bil po svojih posledicah tako grozovit kakor velikonedeljski letošnjega leta,« lahko preberemo v poročilu v Kmetijskih in rokodelskih novicah.
Po dozdajšnjih raziskavah je bilo žarišče velikonočnega potresa severno od Ljubljane, v bližini Vodic. Zaradi njegove moči (največja intenziteta je bila med VIII. in IX. stopnjo po evropski potresni lestvici, magnitudo ocenjujejo na 6,1) so ga čutili na zelo velikem območju. Večje poškodbe zgradb so nastale v celotni ljubljanski kotlini med Vodicami in Igom, manjše so zabeležili na območju do več kot 50 km od nadžarišča. Potres so čutili tudi v Splitu, Firencah, na Dunaju, v Švici.
Po hudi zimi, ko je zapadlo veliko snega, je leta 1895 v Ljubljani sledila deževna pomlad.
Takoj po katastrofi je stekla obnova porušenega mesta.
»Vreme med velikonočnimi prazniki je bilo zelo spremenljivo: v petek je bila skoraj poletna vročina, v soboto je močno deževalo. Velikonočna nedelja je bila sončna, Ljubljančani so napolnili parke in promenade ter se zvečer, zgodaj kot po navadi, odpravili spat,« pravi Ina Cecić z urada za seizmologijo in geologijo.
Kot bi se odprlo brezno
Sedemnajst minut po 23. uri je prebivalce predramil močan potres, ki ga je spremljal grozovit hrup. Tla so se tresla, stene so pokale, ostrešja škripala, leseni podi škrtali. S streh so leteli strešniki in dimniki, podirale so se manjše in večje stene. Prebivalce je v temi zajela precejšnja panika in so v naglici, le v nočnih oblačilih, zapuščali svoja stanovanja in se zbirali na odprtem, kjer so molili in v grozi preživljali številne popotresne sunke.
»Nekaj po enajsti uri zvečer se je začulo zamolklo bučanje,« preberemo v knjižici Velikonočni ljubljanski potres in cesarjev obisk.
Tla so se tresla in stene so pokale.
»Bilo je, kakor da prihaja iz daljave. Raslo je in se spremenilo v grozo in trepet obujajoče gromenje. Zemlja se je zazibala, najprej rahlo, potem pa naenkrat s tako strahovito silo, da je človeku zastala kri. Vse je pokalo in se razdiralo. Bilo je, kakor da se je odprlo brezno in da pada vanj celo mesto. Začulo se je iz tisoč in tisoč grl prihajajoče bolestno kričanje in obupen jok. Zidovje je pokalo in se rušilo, strehe so se lomile in udirale, dimniki so se podirali in z vseh strani se je opeka usipala na ulice. Obupen strah je prešinil vse prebivalstvo.«
Pisec knjižice še pravi, da so ljudje vsi zbegani bežali iz svojih bivališč: »Kakor blazni so hiteli na ulice, ne meneč se za svojo obleko, za svoje imetje. Mislili so le na rešitev življenja. Trumoma so se zbirali na prostornejših krajih. Bilo je med njimi mnogo takih, ki so bili na pol goli in se niso upali nazaj v svoja stanovanja po obleko. Moški in ženske, celo vojaki so bili v tem stanu. Bledih lic, trepetaje od strahu in groze, so se ljudje pripravljali na smrt. Vsakdo je mislil, da se je približala njegova zadnja ura ...«
Spali pod milim nebom
Ko se je zdanilo, se je videlo, kako velikanska je bila škoda, ki jo je povzročil potres. Ljudi, ki so videli razbito in razdejano prej tako prijazno Ljubljano, je obšla bridka žalost. »Srce se jim je paralo zaradi žalosti in bolečine,« je zapisal avtor omenjene knjižice. »Z marsikaterega očesa je kanila solza.«
Bledih lic, trepetaje od strahu in groze, so se ljudje pripravljali na smrt. Vsakdo je mislil, da se je približala njegova zadnja ura.
Po ulicah je bilo zjutraj na kupe s strehe padle opeke. Povsod so se videli razdrapane strehe, podrti dimniki in razpokani zidovi. Pri mnogih hišah se je bati, da se podrejo, še beremo, »zaradi tega bodo mestne komisije pregledale hiše, da se iz nekaterih potem preselijo ljudje. Večina ljudi je prve dni po potresu spala pod milim nebom in se jih je gotovo mnogo prehladilo. Skoraj nobena hiša ni nepoškodovana. Nekateri hišni posestniki so gmotno uničeni.« Potres je v Ljubljani in okolici vzel sedem življenj, nekaj je bilo ranjenih.
»Kranjska dežela je doživela že mnogo potresov. Slavni zgodovinar Valvasor jih je do svoje dobe navedel celo vrsto, ali tudi v poznejših letih se jih je primerilo jako mnogo. Najstarejši, vsaj kar se jih spomni človeštvo, je bil leta 792. po Kristusu, zelo močan je bil leta 1511, a nobeden ni bil po svojih posledicah tako grozovit kakor velikonedeljski letošnjega leta,« lahko preberemo v poročilu v Kmetijskih in rokodelskih novicah.
smrtnih žrtev je bilo v potresu.
Po dozdajšnjih raziskavah je bilo žarišče velikonočnega potresa severno od Ljubljane, v bližini Vodic. Zaradi njegove moči (največja intenziteta je bila med VIII. in IX. stopnjo po evropski potresni lestvici, magnitudo ocenjujejo na 6,1) so ga čutili na zelo velikem območju. Večje poškodbe zgradb so nastale v celotni ljubljanski kotlini med Vodicami in Igom, manjše so zabeležili na območju do več kot 50 km od nadžarišča. Potres so čutili tudi v Splitu, Firencah, na Dunaju, v Švici.
