SATIRA ALI ZLOBA?

»Melanio so deportirali v Slovenijo, tam se je ...«

Prva dama ZDA je bila v zadnjih štirih letih pogosto v središču takšnih in drugačnih šal ter kritik. So šle nekatere predaleč?
Fotografija: Melania Trump je kot prva dama ZDA medijsko zelo izpostavljena. FOTO: Tom Brenner, Reuters
Odpri galerijo
Melania Trump je kot prva dama ZDA medijsko zelo izpostavljena. FOTO: Tom Brenner, Reuters

Melania Trump je, vse odkar je njen mož Donald Trump napovedal, da se bo potegoval za mesto predsednika ZDA, pristala v središču (političnega) viharja, ki ga je sprožila politična pot ameriškega milijarderja. Sevničanka, ki je zapustila Slovenijo, da bi zgradila manekensko kariero, spotoma pa našla bogatega in razvpitega moža, je postala osrednja oseba številnih govoric, ugibanj pa tudi zasmehovanja. Na vse to se ni odzivala, ukrepala je le, ko so njenega edinca Barrona označili za avtista.

Melania se je večkrat pojavila kot lik v seriji Družinski človek. FOTO: Zajem zaslona/Family Guy
Melania se je večkrat pojavila kot lik v seriji Družinski človek. FOTO: Zajem zaslona/Family Guy
Oponašanje v različnih humorističnih oddajah, številna pisanja, da je nezadovoljna v vlogi prve dame, da že odšteva minute do dne, ko bo lahko vložila zahtevo za ločitev ... vse to je bilo na dnevnem redu za prvo damo ZDA. V filmu Borat 2 pa v povezavi s prvo damo ZDA govorijo kot o »ljubkem kmečkem dekletu po imenu Melania usrane luknje Slovenije«. V eni zadnjih epizod animirane serije Family Guy (Družinski človek), ki je sicer znana po svoji politični nekorektnosti, pa so šli korak dlje. Eden od likov bere časopis in komentira, da so Melanio deportirali v Slovenijo, kjer se je obesila v slovenskem zaporu.

Lepa od zunaj in znotraj

Za komentar smo prosili odvetnico Trumpove v Sloveniji Natašo Pirc Musar. »Na to temo ne dajemo komentarjev,« je bila kratka nekdanja informacijska pooblaščenka. Nekoliko bolj zgovorna je bila ​Lynda C. Blanchard, ki naj bi bila v zelo dobrem odnosu z Melanio, govorilo se je celo, da jo je osebno izbrala za veleposlanico v naši državi. Blanchardova pravi, da »satira že dolgo igra pomembno vlogo v ameriškem političnem diskurzu. Govor glede javnih oseb in v zadevah javnega pomena je v osrčju svobode govora, ki jo zagotavlja prvi amandma nape ustave. Ameriško vrhovno sodišče je interpretiralo, da svoboda govora vključuje pohode, proteste in druge oblike izražanje.« Hkrati pa dodaja: »Ko sem bila otrok, je moja babica vedno govorila: »Ubij jih s prijaznostjo« in »lepi so tisti, ki lepo delajo«. Zato bi se osredotočila na številne pozitivne upodobitve tako Slovenije kot naše prve dame v ameriški pop kulturi. Naša prva dama je lepa od zunaj in znotraj.«

Izpostavili Trumpovo hipokrizijo

»Naša prva dema je lepa od zunaj in znotraj,« o Melanii Trump pravi ameriška veleposlanica v Sloveniji Lynda C. Blanchard. FOTO: Jože Suhadolnik
»Naša prva dema je lepa od zunaj in znotraj,« o Melanii Trump pravi ameriška veleposlanica v Sloveniji Lynda C. Blanchard. FOTO: Jože Suhadolnik
Pisateljica Erica Johnson Debeljak, ki se je zaradi ljubezni pred leti iz ZDA preselila v Slovenijo, pa izpostavlja, da izraz usrana luknja (shithole country) izhaja iz oznake, ki jo je imel Trump za države, iz katerih prihajajo migranti, npr. Haiti. »To je puščica proti Trumpu, v obraz so mu vrgli njegove besede. Nikakor to ne pomeni, da ustvarjalci serije mislijo, da je Slovenija usrana luknja. ZDA so trenutno grozne do migrantov in Melanija je migrantka. Bila je nezakonita migrantka, ker je, kot kaže, nekaj časa delala ilegalno, torej gre za hipokrizijo.« Pisateljica je prepričana, da je šlo v primeru Družinskega človeka za zlobno satiro: »Igra na to, da jo mediji prikazujejo kot nesrečno v zakonu, ne da ji želijo smrti. Gre za komentar, splošno prepričanje, da je nesrečna. Ko so v komičnih oddajah pokazali njeno fotografijo, na kateri se smeji, so se šalili, da je to njena dvojnica. Vedno je videti nesrečna, jezna, kot da ne mara svojega moža. Prišlo je do premika od gibanja Osvobodite Melanio do tega, da je zaradi nedavnih stvari, ki so prišle v javnost o njej, videti kot zlobna in ne kot žrtev.«

Meja dobrega okusa prepuščena želodcem gledalcev

Za svobodni zahodni svet je v zadnjih desetletjih značilno, da so se do skrajnosti raztegnile meje svobode govora tudi ko gre na videz nedostojno, žaljivo izražanje, še posebej v kontekstu humorne/satirične obravnave tako imenovanih absolutnih javnih osebnosti kot so politiki, TV zvezdniki in drugi, meni Rok Čakš, politični analitik in urednik Domovine. Vprašanje, kje je pri tem meja dobrega okusa, je tako v praksi v glavnem prepuščena ciljni publiki sami, oziroma če karikiramo, moči njenih želodcev, dodaja. »Da tovrstne svobode, predvsem ko gre za žaljenje in norčevanje iz nečesa, kar je drugim pomembno, sveto, nekateri ne razumejo znotraj še sprejemljivega, smo v najbolj skrajni in zavržni obliki doživeli ob terorističnih napadih na zasmehovalce preroka Mohameda. Druga skrajnost pa je zahteva po popolni »politični korektnosti« do vsega in vsakogar iz družbene podskupine, ki je, upravičeno ali ne, prepoznana kot marginalna, zapostavljena, kar neredko vodi v pozitivno diskriminacijo,« meni. Takšni primeri kličejo po širši družbeni razpravi o svobodi govora in njenih mejah, dodaja. Analitik pravi še, da kar se satire tiče sam črto potegne pri poseganju v osebno dostojanstvo tako osebka (predmeta) obravnave kot občinstva, ki mu je namenjena: »Primera Melanie Trump in odnosa do Slovenije, po mojem mnenju ne zadostita temu kriteriju in mene osebno ne nasmejeta.«

Občinstvo je tisto, ki odloča

Par, ki je sprožil veliko ugibanj o tem, kakšen odnos imata. FOTO: Carlos Barria Reuters
Par, ki je sprožil veliko ugibanj o tem, kakšen odnos imata. FOTO: Carlos Barria Reuters
Filozof in profesor na mariborski filozofski fakulteti Boris Vezjak pa meni, da za žanr komičnega, satiričnega in parodičnega veljajo povsem drugi standardi kot za politični jezik: »Govoriti ob tem o politični korektnosti bi bilo deplasirano pretiravanje, ki je celo škodljivo in predstavlja poseg v svobodo izražanja. Že od Rimljanov naprej velja, da satira nujno napada oblast, v primeru ameriške prve dame najbrž tudi družinske člane politikov, bistveno bolj nerodno pa je, ko smeši tiste, ki niso na oblasti ali jih morda načrtno ponižuje v strani oblasti sponzoriranih medijih.« Dodaja, da se tudi pri satiri zastavljajo dileme osebnega dostojanstva, »zato neokusnosti in vulgarnosti ni mogoče odobravati, obenem pa je takšen diskurz tudi težko prepovedati. Zdi se bolj, da zato pri komediji in satiri učinkuje načelo avtokorekcije: če občinstvo nespodobnosti ne bo nagradilo, se je satirik v prihodnje ne bo več  posluževal.« Ker zakonsko omejevanje ne pride v poštev, morajo satirične in komične vsebine po nujnosti preživeti zgolj test občinstva: če so nedecentne, primitivne in osebno žaljive, jih bom večina v skladu s principi splošne kulture in omike preprosto zavrnila, zaključi filozof.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije