ZADNJE UPANJE

Marka požira rak, ima samo še 38 kil

Kranjčan vidi zadnje upanje v dragih vitaminskih terapijah. Prijatelji so strnili vrste in zanj že začeli zbirati denar.
Fotografija: Pogumno naprej, Marko, z zavedanjem, da nisi ostal sam! FOTO: Boštjan Fon
Odpri galerijo
Pogumno naprej, Marko, z zavedanjem, da nisi ostal sam! FOTO: Boštjan Fon

Poklical nas je kranjski občinski svetnik Zoran Stevanović in nas prosil za pomoč: »V Kranju imamo fanta, ki nas potrebuje. Ne le domačine, med nami se že širi glas o njem. Potrebuje vse nas, ljudi odprtega srca.« Predstavil nam je Marka Pappa, letnik 1986, ki živi v mirnem koncu gorenjske prestolnice, blizu Vodovodnega stolpa.

Noče, da bi ga gledala

»Nekoč sem delal kot picopek v danes zaprti piceriji, za to delo sem se priučil. Zgodilo se je, da sem v eni rundi pekel po dvajset pic naenkrat, v enem dnevu sem jih spekel tudi do tristo,« pove Marko in doda: »Potem so se začele zdravstvene težave. Najprej sem malo stisnil zobe, nato precej bolj. Vztrajal sem pri delu do januarja letos, potem sem čisto obnemogel.« Leta 2015 so mu postavili diagnozo. Našli so rakav tumor v kožni piki, na hrbtnem delu. »Sprva sem mislil, da vse skupaj ni nič. Toda po vsakem tuširanju je bila pika vse večja. Če sem jo po nesreči zdrgnil z brisačo, je iz nje mezela kri. Rak se je iz nje razširil, šel je na bezgavke. Sledile so operacije, šest v začetku, in tako sem ostal brez bezgavk na zgornjem delu telesa. Še nekaj operacij je sledilo, in če se slečem, sem, kot da bi me pripeljali s prve bojne linije, toliko brazgotin imam.« Marko je nekoč tehtal 65, danes ima le še 38 kilogramov.



Marko Papp nas potrebuje! FOTO: Boštjan Fon
Marko Papp nas potrebuje! FOTO: Boštjan Fon
 »Kar slabo mi je, ko povem svojo težo. Še februarja jih je bilo dvajset več, potem me je popolnoma pobralo. In pobira me še naprej. Tako rad bi šel kam, pa ne zmorem, sploh nimam moči.« Nato zmaje z glavo: »Zaprt sem doma, ne grem nikamor. Včasih pridem komaj iz hiše na vrt.« Nato izvemo še en krut podatek: »Ko me je začel rak pošteno napadati, sem zapustil Kristjana in Sanjo, posvojenca in partnerico.« Zakaj le? Marko skloni glavo: »Zato, da me mali, 10 let bo dopolnil, ne gleda. Nočem mu vzbujati slabih občutkov, predvsem pa nočem, da bi čutil to negativno energijo, ki me vsak dan nažira od znotraj in mi sesa življenje iz telesa.«

Alternativno zdravljenje

Marko pove, da so pristojni zdravniki dvignili roke od njega: »Zadnja informacija je, da bi me nova terapija podrla do smrti, ker sem tako izčrpan. Če bi me kirurško odprli, bi me lahko odpeljali naravnost v mrtvašnico. Telo je prešibko in se ne bi nikoli več zbudil.« Papp je pred časom dobil informacijo o alternativnem zdravljenju s C-vitaminsko terapijo.



Marko v družbi najboljšega prijatelja Aleksandra Marijana (levo) in Zorana Stevanovića FOTO: Boštjan Fon
Marko v družbi najboljšega prijatelja Aleksandra Marijana (levo) in Zorana Stevanovića FOTO: Boštjan Fon
 »Moje telo mora začeti delovati. Vitaminska terapija bi mi tako okrepila telo, da bi se lahko znova in bolj učinkovito spopadel z boleznijo. Nikoli več nočem doživeti tega, kot je bilo pred kratkim, ko sem pristal na morfiju in so se kolegi prihajali poslavljat od mene. Morfij je postal stalnica, vsak dan ga moram jemati, drugače bi znorel od bolečine.« Marko pove, da prejema enkrat na teden terapijo z vitamini: »To so terapije našega zdravstvenega sistema. Toda na eni izmed zasebnih klinik v tujini, v Avstriji, Švici in na Nizozemskem, ena pa je v Italiji, bi prejemal vitaminsko terapijo, ki bi bila desetkrat močnejša kot ta zdaj.«



»Moramo se zavedati, da so terapije v tuji kliniki samoplačniške,« vskoči Stevanović in doda: »Ena stane okoli sedem tisočakov, brez stroškov bivanja in dodatne oskrbe za Marka in spremljevalca, saj tam ne bi mogel biti sam. Zato mu moramo pomagati, moramo strniti vrste in omogočiti, da se bori naprej.« Marko Papp je trenutno brez zaposlitve, dobiva nadomestilo za nezaposlene. »Prejel sem tudi izredno denarno socialno pomoč, ki pa sem jo porabil za posebno prehrano, nasičeno s C-vitaminom. Vse finance, ki jih prejmem, gredo naprej. Imel sem prihranke, upal sem, da bom s Sanjo nekaj na novo začel, a je vse šlo. Nikoli mi ni bilo težko delati. Začel sem pri 15 letih, delal sem v mizarstvu, pozneje v piceriji sem bil na nogah po dvanajst ur. Najbolj me je bilo sram ponižanja ob tem, da bi prosil za denar. Ampak zdaj …« Takrat Marku besede za nekaj časa zastanejo: »Zdaj moram prositi za pomoč, ker sam res ne zmorem več, pa če bi še tako rad.«

Prošnja za pomoč

Bomo zmogli pomagati Marku, drage naše bralke in spoštovani bralci, do tako želenih vitaminskih terapij v tujini? Verjamemo v vas in verjamemo v z upanjem napolnjene prihodnje dneve Marka Pappa, Kranjčana, ki ne sme ostati sam, brez naše osnovne človeške pozornosti. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije