Leto dni po katastrofi spekli vola (FOTO)

Če se v teh dneh zapeljete skozi Dovžanovo sotesko, se vam bo ob okoliških lepotah na obrazu izrisal nasmeh. Tržiška Bistrica nežno žubori in skače čez bele skale v svoji strugi, čeznjo se bočijo mostovi, tudi novi viseči leseni, ki popelje na tamkajšnjo učno pot, na kateri se podate daleč v Zemljino preteklost. Naprej do vasice Jelendol pa se vije bleščeča nova asfaltirana cesta. Še z bogato domišljijo bi si bilo težko zamisliti, da je prav tu pred dobrim letom, v noči na 30. oktober, povsem podivjana reka združena s hudourniki odnašala mostove, ceste, celo hiše. Za seboj je v par urah pustila popolno razdejanje ter vasico pod grebenom Košute za dva tedna odrezala od sveta.

Po 13 mesecih oteženega življenja, ko je bila že pot v nekaj kilometrov oddaljeni Tržič zahteven podvig, so krajanom obrazi zažareli, saj so na obnovljenem mostu na Tržiški Bistrici slavnostno prerezali trak in z njim uradno odprli prenovljene cestne odseke in mostove.

»Tudi če je trajalo, splačalo se je počakati in malce potrpeti. Le poglejte, kako lepo so naredili!« sta se navduševala domačina Franc Magdič in Milka. Podobne besede zadovoljstva so vrele iz vseh, ki so se v soboto zbrali v Jelendolu, da bi proslavili vrnitev življenja v ustaljene tirnice. Dogodek so pospremili z zabavo ob zvokih žive glasbe Ansambla Zarja in slastnim volom, ki se je že od ranih jutranjih ur pekel nad ognjem v osrčju vasi.

Zverižena krajevna tabla Jelendol, ki so jo oktobra lani gasilci izkopali izpod skalovja, danes visi na zunanji steni doma krajanov in nemudoma pritegne pogled. »Je spomin na vse, kar smo prestali,« je povedala Petra Laharnar. A dodala, da uničena tabla ni opomin le na vse težko, temveč tudi spomin na solidarnost, ki jih je v zadnjem letu združila in povezala. Vsak je pomagal po svojih močeh, čeprav je bilo ogromno vredno že to, da so se skozi vse prebijali nadvse potrpežljivo. Kajti tudi ko je bilo najhujše mimo, je bilo še vedno nemogoče, da bi se sami odpeljali v Tržič, bodisi po nakupe bodisi v službo ali šolo. Tudi v zadnjih štirih mesecih, ko je bil Jelendol zaradi obsežnih sanacijskih del od julija vnovič skoraj odrezan od sveta. A tudi tedaj, kot že lansko jesen, je nekdanji poveljnik prostovoljnega gasilskega društva Jelendol Jože Steiner s starim gasilskim kombijem sokrajane prevažal gor in gor.

»Včasih smo bili vsega že nekoliko naveličani. Včasih nam je nekoliko pošla potrpežljivost. A tedaj sem pomislila na to, kako bo, ko bo vse končano. In ko zdaj gledam, kaj so postorili, so čakanje in včasih načeti živčki pozabljeni. Vse je povrnjeno!« je sklenila Laharnarjeva.

Jelendolčani so zdaj bogatejši za pet novih cestnih odsekov, zadrževalnike naplavin in štiri nove mostove, čeprav morda še večja vrednost leži dejanjih in besedah ljudi, sta poudarila tudi tržiški župan Borut Sajovic in predsednik krajevne skupnosti Jelendol-Dolina Stojan Štefe.

Upokojena Lili Dolnec, ki si dneva brez kave ne zna niti zamisliti, je delavcem, ki so pridno garali, kuhala kavo in čaj, včasih pa jim s toplimi napitki prinesla še kekse ali čokolado. »Bili so mi hvaležni do neba in nazaj. A meni je bilo to v čast,« je skromno dejala in dodala, da so ji tudi druge sosede prinašale kavo in majhne dobrote, da je s tem delavcem, njihovim junakom, nekoliko polepšala dni. »Včasih smo Lili videvale s kanglami, polnimi skodelic, in termo steklenicami, s čimer je hodila tja doli,« so povedale pridne gospe, ki so skupaj stopile tudi, ko je pritisnil prvi decembrski mraz in jih je stisnilo pri srcu ob pogledu na delavce, ki so brez rokavic vozili polne samokolnice. Tedaj so po domovih brskale za še nerabljenimi kapami, rokavicami in volneninimi nogavicami, vest o zbiralni akciji širile še po družabnih omrežjih, »na koncu smo vsakega delavca lahko malce opremile proti zimi«.