Izkopavanja na Barju

Legendarnega spitfireja iztrgali pozabi

Objavljeno 22. september 2019 13.05 | Posodobljeno 22. september 2019 13.05 | Piše: Primož Hieng

Ohranjenost izkopanih delov britanskega lovca je osupljiva, saj se zdi, kot da bi padlo včeraj, ne pa pred 75 leti.

Spitfire je več kot samo letalo.
Arheološki raziskovalni konzorcij za Ljubljano (ARKLJ) je pod vodstvom dr. Andreja Gasparija s filozofske fakultete po naročilu Muzeja in galerij mesta Ljubljane med 19. in 27. avgustom izvedel prvo fazo arheološkega izkopavanja in dviga ostankov lovca Kraljevega vojnega letalstva (Royal Air Force), ki se je 18. septembra 1944 zrušil na zemljišče ob Ižanski cesti v Ljubljani.
image
V glini so se skrivali deli letala.

»Spitfire, po mnenju mnogih najlepše letalo vseh časov, je zagotovo najslavnejši britanski lovec druge svetovne vojne in eden najbolj prepoznavnih britanskih izdelkov nasploh,« pravi dr. Gaspari. »Letalo z močnim motorjem in dodelano aerodinamično obliko, ki sta mu zagotavljala odlične manevrske sposobnosti, so v številnih različicah izdelovali med letoma 1936 in 1948.
image
Arheologi so imeli težko delo.

Ostanki legendarnega lovca, v katerem javnost prepoznava zmagovalca bitke za Britanijo, bil pa je tudi pomemben protagonist protinacistične koalicije v bojih v Sredozemlju z vidnim prispevkom pilotov RAF za njegovim krmilom k partizanskemu osvobajanju slovenskega ozemlja, so nedvomno dragocen nosilec materialne in duhovne zapuščine obdobja.«
 

Pilota zajamejo domobranci


Enosedežno lovsko letalo spitfire tipa F.IX z oznako MJ116 je bilo del eskadrilje 73. skupine zračnih sil Združenega kraljestva, takrat stacionirane na letališču Canne pri Foggii na južnem delu italijanskega škornja, ki je 18. septembra 1944 v jasnem vremenu kmalu po 12. uri napadla vojaško letališče v ljubljanskem Polju in železniško progo med Ljubljano in Zalogom. Po poročanju tedanjega časopisja je šlo za prvi letalski napad na Ljubljano. Letalo je pilotiral vodnik Peter J. Clark, Južnoafričan v službi RAF, ki je po zadetku letala, iz katerega se je po pričevanju očividke začel sukljati gost črn dim, uspešno odskočil s padalom in pristal tik ob nadzorni postaji št. 57 v zunanjem obroču žičnih ovir okoli okupirane Ljubljane. Letalo je strmoglavilo na barjansko zemljišče le dobrih 150 m južno od nadzorne postaje, kar kaže na izjemno nizko višino odskoka.
image
Prenos ostankov iz jame

Pretresenega pilota s precej osmojenim obrazom je zajela domobranska posadka nadzorne postaje, a so ga takoj prevzeli Nemci. Po zaslišanju na gestapu in krajšem zdravljenju v sanatoriju Emona v Ljubljani so ga poslali v taborišče za ujete zavezniške letalce Dulag Luft v nemškem pogorju Hochtaunus severno od Frankfurta, je razvidno iz arhiva Zgodovinskega oddelka RAF. Po osvoboditvi taborišča ob koncu vojne se je vrnil v Združeno kraljestvo.
 

Barje pogoltnilo letalo


Ob padcu se je sprednji del letala zarinil v mehko barjansko zemljišče, iz katerega so štrleli nazaj zalomljena krila in rep, dodaja dr. Gaspari: »Eno krilo in del repa sta bila odpeljana že med vojno, Nemci so iz kabine potegnili tudi pilotovo torbico s pištolo. Kmalu se je razbitina pogreznila v tla, »da je bilo komaj še videti, kam je padlo«.

Dobrih deset let po vojni se je takratni lastnik zemljišča Milan Zalaznik skupaj z bratom Jožetom odločil izkopati ostanek letala, predvsem zaradi prodaje pločevine, po nekaterih pričevanjih si je prizadeval pridobiti zlasti motor. Zalaznik je iz razbitine izvlekel še enega od topov, pozneje oddanega postaji milice na Dolenjski cesti, nogo levega podvozja in vojaško bluzo, poskus dviga motorja pa se je izjalovil. V enem od žepov bluze, ki jo danes hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, je bilo zmečkano potrdilo z imenom pilota in podpisom Vladimirja Velebita, člana delegacije Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije pri zavezniški vojski v Italiji.
image
Ohranjenost vseh delov je osupljiva.

Muzej ljudske revolucije, današnji Muzej novejše zgodovine Slovenije, je v 60. letih preučeval možnosti za dvig ostankov letala, vendar se to ni zgodilo. Zanimanje za razbitino se je okrepilo v začetku 90. let s skupino pilotov in poznavalcev zgodovine letalstva, med katerimi izstopata Pavel Magister in Igor Tratnik, ki sta načrtno zbirala podatke o tem letalu in vodniku Clarku ter odkrila pozabljeno nogo podvozja v kupu odpadnega železa na parceli Milana Zalaznika.
 

Pripravljajo virtualni model


Leta 2008 je Vojaški muzej Slovenske vojske na pobudo kustosov in ob podpori tedanjega načelnika Tomaža Kladnika zasnoval projekt izkopavanja in dviga ostankov legendarnega lovca. Ob 75-letnici padca letala je bila po skoraj desetletnem premoru opravljena nova raziskava, sloneča na novi projektni nalogi in delovnem načrtu. Kljub okrnjenemu in verjetno močno fragmentiranemu stanju razbitine – več kot polovico letala naj bi že odnesli, na lokaciji naj bi ostal le še sprednji del z motorjem in vijakom –, je namreč obveljala ocena o smiselnosti celovitega izkopa z arheološko metodo dokumentiranja, identifikacija in konservacija delov ter ustrezni muzejski prezentaciji.

Raziskavo je izvedla ekipa ARKLJ pod vodstvom dr. Andreja Gasparija in Reneja Masaryka (Skupina Stik) v sodelovanju z dr. Urošem Koširjem (Avgusta, d.o.o.) ter stalnimi člani Mojco Fras, Borutom Slokanom (Skupina Stik) in Gabrijelom Hrovatom, tehnično podporo pa je zagotovilo podjetje ER-TAC. Raziskava ne bi bila mogoča brez soglasja in vsestranske podpore družine Rojc, na kateri parceli ležijo ostanki.
Vse dele razbitine bodo najprej natančno očistili, po identifikaciji delov ter analizi materialov pa jih bodo konservirali. V sodelovanju z domačimi in tujimi specialisti za letalsko tehniko in za konkreten tip letala bo vsak odkrit del umeščen na ustrezno mesto v virtualnem modelu kot osnovi za prezentacijo ostankov.
Nastaja ocena o izvedljivosti in stroških dviga preostanka letala, na podlagi katere se bodo lotili iskanja finančne podpore za izvedbo projekta.


Vzporedno bo v sodelovanju s poznavalci tega področja ter domačimi in tujimi institucijami potekala izdelava študije in pregleda arhivskih virov o zgodovini letala, okoliščinah sestrelitve in usodi pilota, to pa bo skupaj s pregledno obravnavo značilnosti legendarnega lovca in preostalih širših vidikih osnova za monografsko in priložnostne publikacije ter celovito muzejsko predstavitev.
 

Fragmenti kabine


Gre za prvo sistematično arheološko izkopavanje tovrstnih ostalin vojaških konfliktov 20. stoletja v Sloveniji, poudarja dr. Gaspari. »Med najpomembnejše rezultate tega pionirskega arheološkega posega, ki je bil predčasno prekinjen zaradi zahtevnosti dela v najglobljem delu izkopa, s čimer se je dvig sprednjega dela letala z motorjem in vijakom znova odtegnil, kaže izpostaviti več spoznanj. Izkopali smo večino polnila jame, ki se je oblikovala po padcu letala in bila še dodatno povečana s posegi lastnika zemljišča leta 1957, ki se je poskušal dokopati do motorja.
220
kosov letala so doslej evidentirali.


Pri delu so si namreč pomagali z bagrom in poškodovali ostanke kabine ter začetek sprednjega dela letala, motorja pa glede na ohranjenost predela pred kabino niso dosegli. Odtrgane dele pločevine, instrumente, dele napeljave in druge ostanke, ki so jih naši predhodniki kot nezanimive zavrgli, smo dokumentirali po vsem obodu osrednjega dela jame, in sicer v glinastem materialu, ki je bil ob prvem posegu odmetavan na rob. Na dnu jame in v glinenem zasutju smo našli več lesenih pilotov, tramov in desk ter verigo z odlomljenim kavljema, s katerimi so tedaj poskušali iztrgati preostanek razbitine.«

Evidentirali so več kot 220 kosov letala. Njihova ohranjenost je osupljiva, saj delujejo, kot da bi padli včeraj, ne pa pred 75 leti; lastnosti vsaj na videz in po vonju niso izgubili niti visokooktanski bencin in hidravlično olje, kar dodatno podčrtuje izjemno sposobnost z vodo prepojenih barjanskih sedimentov za ohranjanje različnih materialov.
Avion bo padu!
Med raziskavo, ki so jo poleg lastnikov zemljišča z zanimanjem spremljali tudi okoliški prebivalci, so pridobili dodatna pričevanja očividcev dogodka. Nekateri se spominjajo klicev domobrancev: »Avion bo padu!« Po pristanku pilota, ki je odskočil s padalom, sta takoj pritekla dva domobranca z bloka in odžagala rep letala. Spominjajo se tudi poznejših poskusov dviga, posebno leta 1957, ter zimskega drsanja na zaledeneli kotanji, ki se je kasneje oblikovala na kraju padca in izkopa.


Med izkopavanjem se je potrdila ocena, da je na lokaciji ohranjen le še sprednji del letala, vendar na bistveno večji globini od domnevane. Od kabine so se ohranili le omenjeni fragmenti, in še ti pretežno ujeti v močno poškodovano steno za glavnim rezervoarjem. Bolje se je ohranil izvlečen zgornji del trupa pred kabino in odlomljen del z motorjem, nekako od korenov kril proti vijaku. Izkopavanja so končali na zadnjem delu motorja. Neizkopan ostaja torej sprednji del letala, ki je v celotni dolžini okoli 2,6 m (skupaj z vijakom) skoraj navpično pogreznjen v mehek poznoglacialni glinast melj.
Deli s prijatelji