OBLETNICA

Kralj z nadangelom prebodel Mussolinija

Objavljeno 09. november 2018 11.45 | Posodobljeno 09. november 2018 11.45 | Piše: Iztok Ilich
Jože Abram - Trentar se je z Jakobom Aljažem zavzemal za naše gore. Kot župnik je angažiral slikarja Toneta Kralja za poslikavo dveh cerkva.
Župnišče in cerkev v Pevmi
GORICA – Listanje po koledarju letošnjih pomembnih obletnic med drugim opozori na 80. obletnico smrti Jožeta, tudi Josipa ali Jožka Abrama. Kdo je bil ta mož, za katerega danes ve le malokdo? Najkrajše rečeno je bil primorski duhovnik, kar je za časa fašizma pomenilo veliko več kot le dušnega pastirja.

Čeprav Kraševec, rojen leta 1861 v starem Štanjelu, je Abram med službovanjem v Tolminu in Trenti postal navdušen planinec. Od tod tudi vzdevek Trentar, s katerim je podpisoval svoje gorniške in literarne spise. Takrat se je seznanil z Juliusom Kugyjem in se skupaj z Jakobom Aljažem na drugi strani Triglavskega pogorja posebno zavzemal za to, da bi Julijske Alpe ostale slovenske.

Abram je v svojih spisih poveličeval lepoto gora in klene slovenske ljudi v dolinah med njimi, še najbolj pa se je proslavil kot prevajalec Tarasa Ševčenka, za Ukrajince prav tako čaščenega pesnika, kot je za nas njegov sodobnik Prešeren. Za književno delo ga je navdušil prijatelj, krščanski socialist Janez Evangelist Krek, ki je nanj vplival tudi z idejami o socialni pravičnosti in razvijanju pomoči slovenskim kmetom.

image
Jože Abram - Trentar

Dalo bi se povedati še veliko, vendar nas tukaj v prvi vrsti zanima kulturno in narodno zavedno delovanje Jožeta Abrama, najbolj vidno izraženo v sodelovanju s slikarjem Tonetom Kraljem. Njuni zaupni stiki so na Abramovo pobudo pripeljali do poslikav dveh cerkva, v katerih je bil župnik.

Ob koncu prve svetovne vojne so Abrama poslali v Sveto Lucijo, v drugi Jugoslaviji preimenovano v Most na Soči. Tam se je z ustanovitvijo izobraževalnega društva in knjižnice priljubil domačinom in obenem zameril italijanskim oblastem. Poslali so ga v Pevmo/Piuma na desnem bregu Soče pod Oslavjem, od koder se je prejšnji župnik umaknil v Jugoslavijo. Obe cerkvi je dal poslikati Tonetu Kralju in vsaka po svoje spadata med slikarjeva pomembnejša dela na ozemlju v celoti ali večinsko poseljenem s Slovenci, ki je bilo med svetovnima vojnama – in je deloma še danes – vključeno italijansko državo.

image
Tone Kralj v 30. letih

Po vojni prezrt

Potem ko je fašizem uničil slovenske denarne in kulturne ustanove ter izgnal večino izobraženstva, je ostala duhovščina edina obramba pred popolnim poitalijančenjem. Združena v tajno antifašistično organizacijo, ki jo je denarno podpirala jugoslovanska vlada z Antonom Korošcem, se je pritiskom uspešno postavila po robu tudi s slikarstvom Toneta Kralja.

Kljub temu je nova oblast na Primorskem, ki je pripadla Jugoslaviji, v letih po drugi svetovni vojni Kraljevo delo, namesto da bi ga postavili za zgled, popolnoma ignorirala. Zamolčali so ga celo prijatelji med umetnostnimi zgodovinarji in kritiki, ki so vedeli, koliko je slikal in tvegal med fašistično strahovlado. Njegovo delo, podobno kot delovanje domoljubne organizacije Tigr, ni šlo v račun zmagovalcem v vojni, ki so si prilaščali vse zasluge za osvoboditev Primorske. Prešernova nagrada leta 1971 je po postopnem priznavanju pomena Kraljevega dela prišla prepozno, da bi odtehtala njegovo zagrenjenost.

Med spopadi na soški fronti porušena cerkev sv. Silvestra in sv. Ane v Pevmi je bila po vojni sezidana na novo. Kralj je tako imel leta 1934 pred seboj prazne stene, da se mu pri načrtovanju poslikave ni bilo treba ozirati na nič drugega kot na dimenzije zidov. Kot že kdaj prej in še pozneje se ni menil za nevarnost, ki jo je izzival z drznim vključevanjem pozornejšemu opazovalcu zlahka prepoznavnih obrazov Mussolinija, D'Annunzija, Hitlerja in drugih nacifašistov v svetopisemske prizore. Upodobil jih je kot hudobno režeče se peklenske spake, ki že s svojim videzom poosebljajo zlo in sovražnost do nasprotnikov – predvsem do Slovencev. Večkrat je le za las manjkalo, da ga niso razkrili. V Pevmi je dučeja upodobil kar dvakrat: kot peklenščka, ki ga prebada nadangel Mihael, in kot rimskega cesarja Nerona, okrutnega preganjalca prvih kristjanov.

image
Župnišče in cerkev v Pevmi

Na omari v zakristiji je shranjena še ena manj znana Kraljeva umetnina, lesen triptih s pastirji, rojstvom in Sv. tremi kralji, ki ga za božič kot jaslice postavijo na oltar. V večidel še slovenski Pevmi poleg župnišča, kjer je bil gost tudi Kralj, na župnika Abrama spominja še po njem imenovana osnovna šola s slovenskim učnim jezikom.

Tone Kralj se je v Pevmo vrnil leta 1963. Svoje poslikave je nekoliko dopolnil in predvsem osvežil, renoviral, kot je zapisal levo od glavnega oltarja. Abram je bil takrat že davno mrtev, umetnik pa je sedem let, preden je umrl tudi on, podaljšal življenje eni od svojih stvaritev. Da še v našem času priča o njegovem pogumu in upornosti v letih, ko so fašisti strogo kaznovali tudi manjše poskuse nasprotovanja svoji surovi oblasti. 

image
Prebodeni hudič – duče se še oklepa zemeljske krogle.
Deli s prijatelji