Z ZGODBO DO GOJZARJEV

Kopalk niso imeli, pa so šli na Triglav

Kljub temu da avtorici ni uspelo osvojiti vrha, objavljamo tretjo zgodbo literarnega natečaja, v katerem lahko dobite tudi Alpinine gojzarje.
Fotografija: Zaradi slabe obutve so prišli samo do Kredarice. FOTO: arhiv Dela
Odpri galerijo
Zaradi slabe obutve so prišli samo do Kredarice. FOTO: arhiv Dela

LJUBLJANA – Letošnje leto je zaznamovano z 240. obletnico prvega vzpona na Triglav, na kar so še posebno ponosni v Bohinju. Da bi počastili spomin na štiri srčne može, seveda Bohinjce, ki so premagali strah in se pogumno podali v neznane višine, s čimer so se zapisali v gene vsakega od nas, so v tem letu pripravili številne dogodke. Med njimi je veliki nagradni literarni natečaj Prvič na Triglav, ki smo se mu pridružile tudi Slovenske novice. Objavljamo tretjo zgodbo in vse bralke in bralce vabimo k sodelovanju. 

Na drugem vzponu je bila ustrezno obuta. FOTO: arhiv Dela
Na drugem vzponu je bila ustrezno obuta. FOTO: arhiv Dela

Berta Toman: Nekaj časa rikverc, nekaj časa bosa


Mogoče se vam bo moja zgodba zdela neresnična, ampak lahko trikrat pljunem, da je vse res! Torej, v življenju se mi dogajajo res nenavadne reči. Tudi poročila sem se v soboto po službi. Ko sem oddelala šiht, sem šla v spodnje nadstropje v Graščini v Radovljici in ob četrt na eno sem bila gospa. No ne, takrat smo bile še tovarišice. Pa začnimo:
Kot sem uvodoma povedala, smo leta 1963, bila sem stara 20 let, delali vse sobote. Tudi to, ko smo se odpravili na Triglav. Delala sem na Šlepštangi v Radovljici. Počasi, ob šestih in nekaj minut, so začeli prihajati šoferji in treba jim je bilo zrihtati vožnjo. Ko so vsi odšli po opravkih, sta ostala dva prijetna fanta, ki nista dobila prevoza. Eden je bil iz Bohinja, in ta je predlagal, da vzamemo dopust in gremo v Bohinj.


Obe s sodelavko sva bili kar hitro za stvar. Kdo le bi lahko na tako lepo toplo septembrsko soboto sedel za mizo in delal? V Bohinju smo se spomnili, da se vsekakor ne moremo kopati, ker nimamo kopalk. Pa se brihta spomni, da gremo pa lahko na Triglav. Ja kako le, saj smo oblečeni za delo in ne za plezanje? Jaz v sandalih z visoko peto, moja sotrpinka pa v natikačih. »Ni problema, saj na Triglav je tako lepo speljana pot, da gremo lahko tudi tako oblečeni,« se izprsi eden od fantov. »Ja pa si kdaj že bil na Triglavu, kot vem, to že ni mačji kašelj,« ga sprašujem. Seveda je bil že kar nekajkrat, ker pa Bohinjcu moraš verjeti, saj je blizu Triglava, sva prikimali.


Brez vode – danes botlica visi že vsakemu sprehajalcu, ko samo malo posije sonce, brez hrane, brez zaščite proti sončnim opeklinam. Sicer takrat ni bilo tako hudo sonce, pa mi nihče ne verjame. Na Pokljuki smo pustili našega fička in počasi odkorakali v neznano. No, nismo bili prav počasni, saj smo imeli energije na pretek. Vedno bolj nas je pobiralo, ampak žeje in lakote nismo občutili. Še na sredi poti smo bili nasmejani in samozavestni. Moje petke so mi prišle kar prav, vsaj navkreber so mi bile v pomoč. Tudi coklarica se ni pritoževala.


Slikali smo se samo ob polni moči, na vrhu nič več. Ni bilo ne volje ne moči. Ker nismo bili pri denarju, smo se pač morali obrniti in takoj v dolino. Tu pa so petke odpovedale. Nekaj časa rikverc, nekaj časa bosa in nekaj časa s sandali je pot trajala veliko, veliko dlje. Mislim, da mi ni treba posebej povedati, da sem jih vrgla proč, saj niti niso bili podobni sandalam. Nikomur si nismo upali povedati, kakšno prismodarijo smo ušpičili. Preživeli pa smo.

Sicer nismo prilezli na vrh Triglava, do Kredarice pa, samo zaradi izmozganosti se niti danes ne morem spomniti, ali res nisem videla dveh koč. Ko sem šla drugič na Triglav, mi je mož skomandiral takšno opremo, da bi je bil vesel vsak alpinist. 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije