Kontrabas je spremenil v omaro

Ljubljančan Miran Pešić je začel z mozaiki, zdaj ustvarja iz lesa. Prvo mizarsko orodje si je kupil z nagrado Slovenskih novic za najboljšo pustno masko.
Fotografija: Bolj se ima za rokodelca kot umetnika. Foto: Igor Mali
Odpri galerijo
Bolj se ima za rokodelca kot umetnika. Foto: Igor Mali

Mirana Pešića, za prijatelje Peša, se spomnim še iz mladosti, ko je z dreadi na glavi, v kavbojkah, ki jih je sam preštepal, in usnjeni jakni, ki jo je lastnoročno sešil, na črnem biciklu z visokim sedežem in široko balanco brzel po Stari Ljubljani.

Predalnik FOTO: Osebni arhiv
Predalnik FOTO: Osebni arhiv
Petintrideset let pozneje ima enako frizuro – »samo las je pol manj,« se nasmehne – bicikel pa je drug, a še vedno nadstandarden z umetelno prtljažno košaro. Made by Pešo, seveda. In zdaj manj šiva – »predvsem hčerki še zožam kakšne hlače« –, pa toliko več dela z lesom.
 

Prevagala je Metallica


Da je spreten z rokami, je bilo jasno že v otroštvu, ko je gradil hišice iz sladolednih paličic. »Zato sem se vpisal na srednjo gradbeno šolo, nekam sem se pač moral, in naprej na faks. Toda tam sem po pol leta obupal: odvodom in integralom, s katerimi se računa gradbene konstrukcije, nikakor nisem prišel do dna, in ko se je pojavila dilema, ali izpit iz fizike ali koncert Metallice v Münchnu, je zmagal slednji. Prepisal sem se na organizacijo dela v Kranju in končal prvi letnik, namesto da bi šel v drugega, pa raje za devet mesecev odpotoval v ZDA, ogledal sem si New York in Kalifornijo. Po vrnitvi sem se posvetil rokodelstvu,« pripoveduje Pešo.

Miran Pešić v delavnici Foto: Igor Mali
Miran Pešić v delavnici Foto: Igor Mali
Njegov repertoar je resnično širok. Ko mu je pri potapljanju na dah počila žilica v možganih in je moral tri mesece počivati, je iz glinamola izdeloval skulpture in skreiral prej omenjeno famozno jakno, ki ga na poseben način, čeprav je ne nosi več, spremlja vse življenje: »Na sestrinem šivalnem stroju sem jo sestavljal iz manjših kosov in na hrbtu je nastala nekakšna ledvička, to sem izoblikoval v hrošča rogača, ta je moj zaščitni znak oziroma podpis na izdelkih že 30 let. Za druge pa nisem šival, ker nisem znal krojiti. Samo eni gospe sem sešil kiklo in lajbič, a sta ji bila pretesna, in sem videl, da to ni zame.«

V tistem času je, nadaljuje, po Jazbinškovem zakonu odkupil stanovanje in se lotil temeljite prenove v skladu s svojo filozofijo naredi sam. In tudi je, med drugim mozaik v kuhinji in kopalnici: »Fotografiral sem ga, in ko je slike videl prijatelj Iztok Eržen, ki je takrat odpiral čajnico Pod Velbom, sem dobil prvo naročilo. Zatem sem mozaike izdelal še v takratnem True baru in piceriji Tunnel.«

Prelomno za njegovo ustvarjanje z lesom pa je bilo leto 1995, posredno tudi po zaslugi Slovenskih novic. Takrat je namreč s pustnima maskama Milana Kučana in Janeza Janše, ki ju je ustvaril za naslovnico Mladine, sodeloval na nagradnem natečaju našega časopisa Pust znanih ust.


»Pravzaprav je zmagal Ivo Godnič, namaskiran v Tita, pa je rekel, da res ne potrebuje nagrade, in predlagal mene in moje dekle, torej Kučana in Janšo. S prejetimi tisoč markami sem kupil tračno brusilko, bor mašino in oblič, vse še uporabljam, čeprav je že precej zmahano,« Pešo pokaže orodje v svoji mali delavnici na Metelkovi. Da jo ima tam, prav tako ni naključje, leta 1993 je bil namreč med tistimi, ki so preskočili ograjo ob Masarykovi cesti in varovali nekdanjo vojašnico pred rušenjem. »Nekaj let pozneje sem dobil svoj prostor v bivšem zaporu, kjer je danes hostel Celica, zdaj sem že dolgo tukaj, nad Galo Halo.«
 

Poleti prodaja koruzo


Tam nastajajo mize, stoli in omare iz hrasta, oreha, jesena, bresta, javorja. Les praviloma kupuje na žagi Marka Dolenca na Gabrovem nad Škofjo Loko, ker »je zmeraj suh in mi gredo sploh zelo na roko«. Naročila pa dobiva od vsepovsod, čeprav se ne oglašuje, saj je, kot pojasni, »najboljša reklama od ust do ust«.

»Eni naročniki mi puščajo povsem proste roke, drugi zahtevajo, da se dosledno držim njihovih želja. Nikdar pa recimo ne naredim kuhinje v nulo, da je videti, kot bi bila sestavljena računalniško. Če ima ploh napako, je ne skrijem, ostati mora vidna!« razloži Pešo, ki v prostem času – dela z lesom. »Takrat pa za dušo: tako sem čelo in kontrabas preobrazil v omaro ter violino v humidor, vlažilnik za cigare.« Težko je določiti: so to mizarski izdelki ali umetnine? »Tavam med pohištveno industrijo in umetnostjo, čeprav se imam bolj za rokodelca. Razstavljal sem že v galerijah, v Equrni in Cankarjevem domu, pa z metelkovci na Dunaju, v Eindhovnu, Københavnu in enkrat na pohištvenem sejmu, vendar nikamor prav ne spadam, moji izdelki so nekaj vmes.«


Miran Pešić je še marsikaj, med drugim športnik, navdušen ribič, ki brancine lovi izključno s podvodno fračo, in prodajalec koruze, to Ljubljančanom in turistom vsako leto ponuja na specialnem vozičku kajpak domače izdelave: »Samo lani me ni bilo, ker je koruza zamujala dva tedna.« Kmalu pa bo še kvalificiran varilec, kar mu bo zelo koristilo v delavnici: »Pravkar sem po dveh dneh teorije na inštitutu za varjenje prvič švasal. Štiri ure v kosu. Po mojem bom imel jutri muskelfiber.« 

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije