V PREKMURJU
Komunizem zadušil tradicijo
Lendava skozi čas.
Odpri galerijo
Nekoč hotel, zdaj mestna hiša
Panoramska risba prikazuje današnje najvzhodnejše slovensko mesto ob koncu 19. stoletja, ko se je razpotegnjeno naselje ob jugozahodnem vznožju vinorodnih Lendavskih goric stiskalo na nizki terasi nad poplavnim območjem reke Ledave ter potoka Črnca in Bukovniškega potoka. V času avstro-ogrske monarhije se je kraj, ki je 1366. postal trg in 1867. mesto in sedež okraja, imenoval Dolnja Lendava (Alsó-Lendva), se leta 1934 preimenoval v Lendavo, sedem let pozneje postal spet Dolnja Lendava in 1952. dokončno Lendava. »Ob tem je treba omeniti,« pravi etnolog in višji kustos v javnem zavodu Galerija-Muzej Lendava dr. Zoltan Lendvai Kepe, »da sta celo tisočletje obstajali dve Lendavi, in sicer Dolnja Lendava v Zalski in Gornja Lendava v Železni županiji. Ob njunem dvakratnem preimenovanju je Dolnja Lendava postala Lendava, Gornja Lendava, ki leži približno 50 kilometrov severozahodno na Goričkem, pa Grad.«
Lendava se je po drugi svetovni vojni razširila in se na severu raztegnila do Dolge vasi, na vzhodu do Čentibe, na jugu pa so zrasli industrijski objekti. Naselje, ki je danes v kljunu slovenske kure in je le tri kilometre oddaljeno od madžarske oziroma hrvaške meje, je pred dobrimi sto leti gravitiralo predvsem proti Nagykanizsi/Veliki Kaniži in Čakovcu. Na tem območju poteka
madžarsko-slovenska jezikovna meja. Prebivalstvo je mešano, pri čemer je v času nastanka razglednice tu živelo 90 odstotkov Madžarov, preostalo pa so bili Judi in Slovenci, medtem ko je danes ob Slovencih 25 odstotkov Madžarov.
Na osrednjem motivu litografske razglednice sta opazna grad in župnijska cerkev sv. Katarine, ki sta upodobljena tudi na manjših risbah, na katerih so prikazani še kapela sv. Trojice, meščanska šola, Glavna ulica in hotel Krona. Ob tem je sogovornik opozoril tudi na njenega založnika Ernesta Balkanyija, ki je leta 1898 odprl tiskarno in do konca druge svetovne vojne izdal in natisnil vsaj 70 odstotkov lendavskih razglednic in tudi nekaj murskosoboških in čakovskih. »Poleg tega so – v madžarščini, slovenščini in prekmurščini – tiskali različne časopise, knjige in druge publikacije. Judovsko-evangeličanska družina Balkanyi je poleg tiskarne in knjigoveznice na Glavni ulici imela tudi papirnico in knjigarno, svojo dejavnost pa je razširila še v Mursko Soboto in Čakovec. Leta 1947 so njihovo tiskarno nacionalizirali in del opreme odpeljali v tiskarno Ljudske pravice v Ljubljano, s čimer se je končala večstoletna tradicija lendavskega tiskarstva.«
Na hribu nad Lendavo so gospodje Hoholti, poznejši Banffyji, že v 12. stoletju pozidali dvorec, na kraju katerega je knez Ladislav Esterhazy med letoma 1712 in 1719 zgradil zdajšnji grad. V dvonadstropnem poslopju v obliki črke L s slikovito mansardno streho je bila med letoma 1872 in 1896 meščanska šola, med svetovnima vojnama vojska, potem rudarska šola, zdaj pa je tu sedež javnega zavoda Galerija-Muzej Lendava s sedmimi stalnimi zbirkami.
Na kraju manjše cerkve iz začetka 16. stoletja je družina Esterhazy dala leta 1751 zgraditi baročno enoladijsko župnijsko cerkev sv. Katarine s polkrožnim prezbiterijem. Zvonik, ki ima dvojno čebulasto streho, stoji pred glavnim vhodom. Glavni oltar krasi slika sv. Katarine Aleksandrijske, delo italijanskega slikarja Felixa Barazuttija iz leta 1800. V Lendavskih goricah stoji kapela sv. Trojice, ki jo je po koncu turških vpadov 1728. postavila družina Gludovacz. V njej je shranjena krsta z letnico 1733, v kateri je mumificirano truplo kapitana Mihaela Hadika. V novo zgradbo pri farni cerkvi se je leta 1896 z gradu preselila meščanska šola, nakar so bile v njej šolske klopi vse do leta 2014, odkar jo upravlja javni zavod Galerija-Muzej, ki namerava tu urediti zbirko meščanske kulture.
Na približno tri kilometre dolgi Glavni ulici se je ohranila večina pretežno enonadstropnih klasicističnih in historicističnih hiš, ki jih po besedah dr. Zoltana Lendvaija Kepeja zadnjih dvajset let zgledno obnavljajo. Med njimi sta tudi nekdanja stavba Dolnjelendavske hranilnice iz leta 1884, v kateri je od lani Generalni konzulat Madžarske, in hotel Krona iz leta 1891, od 2006. mestna hiša.
Lendava se je po drugi svetovni vojni razširila in se na severu raztegnila do Dolge vasi, na vzhodu do Čentibe, na jugu pa so zrasli industrijski objekti. Naselje, ki je danes v kljunu slovenske kure in je le tri kilometre oddaljeno od madžarske oziroma hrvaške meje, je pred dobrimi sto leti gravitiralo predvsem proti Nagykanizsi/Veliki Kaniži in Čakovcu. Na tem območju poteka
V Lendavi so 5. 10. 1934 natisnili prvo številko Ljudske pravice.
Na osrednjem motivu litografske razglednice sta opazna grad in župnijska cerkev sv. Katarine, ki sta upodobljena tudi na manjših risbah, na katerih so prikazani še kapela sv. Trojice, meščanska šola, Glavna ulica in hotel Krona. Ob tem je sogovornik opozoril tudi na njenega založnika Ernesta Balkanyija, ki je leta 1898 odprl tiskarno in do konca druge svetovne vojne izdal in natisnil vsaj 70 odstotkov lendavskih razglednic in tudi nekaj murskosoboških in čakovskih. »Poleg tega so – v madžarščini, slovenščini in prekmurščini – tiskali različne časopise, knjige in druge publikacije. Judovsko-evangeličanska družina Balkanyi je poleg tiskarne in knjigoveznice na Glavni ulici imela tudi papirnico in knjigarno, svojo dejavnost pa je razširila še v Mursko Soboto in Čakovec. Leta 1947 so njihovo tiskarno nacionalizirali in del opreme odpeljali v tiskarno Ljudske pravice v Ljubljano, s čimer se je končala večstoletna tradicija lendavskega tiskarstva.«
Z nacionalizacijo se je končalo večstoletno lendavsko tiskarstvo.
Na hribu nad Lendavo so gospodje Hoholti, poznejši Banffyji, že v 12. stoletju pozidali dvorec, na kraju katerega je knez Ladislav Esterhazy med letoma 1712 in 1719 zgradil zdajšnji grad. V dvonadstropnem poslopju v obliki črke L s slikovito mansardno streho je bila med letoma 1872 in 1896 meščanska šola, med svetovnima vojnama vojska, potem rudarska šola, zdaj pa je tu sedež javnega zavoda Galerija-Muzej Lendava s sedmimi stalnimi zbirkami.
V nekdanji meščanski šoli bodo uredili zbirko meščanske kulture.
Na kraju manjše cerkve iz začetka 16. stoletja je družina Esterhazy dala leta 1751 zgraditi baročno enoladijsko župnijsko cerkev sv. Katarine s polkrožnim prezbiterijem. Zvonik, ki ima dvojno čebulasto streho, stoji pred glavnim vhodom. Glavni oltar krasi slika sv. Katarine Aleksandrijske, delo italijanskega slikarja Felixa Barazuttija iz leta 1800. V Lendavskih goricah stoji kapela sv. Trojice, ki jo je po koncu turških vpadov 1728. postavila družina Gludovacz. V njej je shranjena krsta z letnico 1733, v kateri je mumificirano truplo kapitana Mihaela Hadika. V novo zgradbo pri farni cerkvi se je leta 1896 z gradu preselila meščanska šola, nakar so bile v njej šolske klopi vse do leta 2014, odkar jo upravlja javni zavod Galerija-Muzej, ki namerava tu urediti zbirko meščanske kulture.
Lendavske znamenitosti pred 120 leti
Na približno tri kilometre dolgi Glavni ulici se je ohranila večina pretežno enonadstropnih klasicističnih in historicističnih hiš, ki jih po besedah dr. Zoltana Lendvaija Kepeja zadnjih dvajset let zgledno obnavljajo. Med njimi sta tudi nekdanja stavba Dolnjelendavske hranilnice iz leta 1884, v kateri je od lani Generalni konzulat Madžarske, in hotel Krona iz leta 1891, od 2006. mestna hiša.
Ljudska pravicaV tiskarni Ernesta Balkanyija v Lendavi so 5. oktobra 1934 začeli tiskati glasilo Pokrajinskega komiteja KPJ za Slovenijo Ljudska pravica, katerega izdajatelj in urednik je bil pisatelj Miško Kranjec, ki je dobro poznal tiskarja in je prijateljeval s sremskim načelnikom Herbertom Kartinom. Kakor je navedel zgodovinar dr. Fran Vatovec, je Ljudska pravica vzbudila živahno pozornost med delavci in kmeti ter kmalu imela 8000 naročnikov. A zaradi njene levičarske vsebine jo je oblast septembra 1935 zaplenila in prepovedala. Nato so nekaj številk natisnili še v Ljubljani in Zagrebu, po letu 1941 pa v ilegalni tiskarni v Sadinji vasi. Po osvoboditvi je Ljudska pravica postala dnevnik, bila dve leti tednik in po letu 1953 spet dnevnik, ki se je 1. maja 1959 s Slovenskim poročevalcem združil v dnevnik Delo.
