JEZNI KMETI

Kmetje prisilno plačajo kar 1,6 milijona evrov

Objavljeno 01. april 2019 22.21 | Posodobljeno 01. april 2019 22.21 | Piše: Jaroslav Jankovič

Članstvo v kmetijsko-gozdarski zbornici je obvezno. Institucija predstavlja in brani interese vseh kmetov.

Obvezno članstvo v zbornici poplača kmetov trud? FOTO: Jaroslav Jankovič
LJUBLJANA – Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije združuje vse lastnike kmetijskih in gozdnih zemljišč, katerih katastrski dohodek je v letu 2018 presegal 91,85 evra. Da je merilo katastrski dohodek in ne denimo število hektarjev, je logično, saj pašnik ni enak intenzivnemu nasadu.

Kot smo izvedeli na zbornici, obvezna letna članarina znaša 4 odstotke katastrskega dohodka oziroma najmanj 8,35 evra,
image
Direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Branko Ravnik FOTO: Jaroslav Jankovič
kolikor po besedah direktorja Branka Ravnika plačuje več kot polovica članov. Nekaj sto je takih, ki plačujejo denimo 100 evrov letne članarine, na prste obeh rok pa bi prešteli tiste, ki plačujejo tudi po 500 evrov. Sicer pa je povprečna članarina v letu 2018 znašala 13,2 evra na leto.

Članstvo v zbornici je za lastnike zemljišč obvezno, kar je po svoje nerazumljivo, saj naj bi živeli v državi, kjer svobodno odločamo, s kom se bomo družili in člani katerega društva, zveze, interesne skupnosti, ceha bomo.

Letni proračun 2,5 milijona

Še nekaj številk: 700 zaposlenih dela na osmih lokalnih kmetijskih zavodih in na Kmetijsko-gozdarski zbornici v Ljubljani, kjer je zaposlenih 53 ljudi. Ljubljanska centrala ima letni proračun 2,5 milijona evrov, od tega približno 1,6 milijona evrov pridobi iz članarin.

Po drugi strani pa kmetijstvo ni povsem običajna panoga. Zlasti ni le gospodarska panoga, ampak ohranja poseljenost, zagotavlja socialno ravnotežje, vzdržuje in ohranjanja kulturno krajino in seveda zagotavlja prehransko varnost, rodovitnosti tal, varuje okolja, preprečuje zaraščanje ... kjer se seveda izkazuje tudi javni interes.

Ravnik pripomni: »Če prepustimo kmetijstvo stihiji prostega trga, bomo ogrozili prehransko varnost države in bomo v celoti postali odvisni od uvoza hrane. Nekoč obdelana polja in druge površine bosta prerasla trava in grmovje.«

Ni v nasprotju z ustavo

Ustavno sodišče je o spornem vprašanju odločalo že dvakrat. In presodilo, da obvezno članstvo v zbornici ni v nasprotju z ustavo. Glavni argument naj bi bil, da bi sicer kmetje ostali brez reprezentativne organizacije, ki je pravzaprav državna institucija, definirana z zakonom o kmetijsko gozdarski zbornici iz leta 2000. Stvar lahko razumemo tudi tako, da naj bi ustavni sodniki presodili v prid obveznemu članstvu predvsem zato, ker naj bi to vendarle prinašalo kmetom več koristi kot neobvezno, svobodno članstvo. Toda zlasti mali kmetje se še vedno sprašujejo o smislu članstva.

Poklical nas je mali kmet s Štajerske, ki doma redi sedem prašičev. »Doma pojemo dva prašiča, štiri pa prodam, to je vse. Plačujem članarino zbornici, od katere nimam nič.«

Ravnik poudarja, da je zbornica reprezentativna ustanova, ki zagovarja interese kmetov in se v tem okviru tudi pogaja z vlado. »Nekateri davki (recimo KD) bi bili zagotovo precej višji, če se zbornica ne bi pogajala.« To je res, tu je zbornica odigrala vidno vlogo v korist kmetom in ti prihranki za nekajkrat presegajo višino članarine.

Na volitve le 5 odstotkov članov

Toda naslednji očitek kmetov proti obveznemu članstvu je, da se volitev v organe zbornice udeleži le 5 odstotkov članov in da se povsod in že leta pojavljajo eni in isti obrazi. »Imamo primer, ko je ista oseba član sveta zbornice, hkrati pa direktor enega od osmih kmetijskih zavodov, kar je nelogično, saj član sveta centrale v Ljubljani ne bo samemu sebi pljuval v skledo,« nam je namignil kmet.

Kdo bi branil interese in razvoj gorsko-hribovskega kmetijstva, ki je zelo ranljivo?

Ravnik odgovarja, da to ni nič narobe, saj so kmetijsko-gozdarski zavodi del zborničnega sistema in je logično, da skupaj delujejo v korist kmetijstva. Sicer pa volitve potekajo po enakem načelu kot državnozborske, kar pomeni, da imajo vsi člani enako pravico voliti in biti izvoljeni ter tako prek organov neposredno vplivati na delo zbornice.
Zbornica je bila po mnenju nekaterih precej okorna, če ne celo pišmeuhovska, ko so se morali rejci drobnice sami tožariti z državo, ki je zahtevala, da mora denimo mali kmet sirar izpolnjevati enake proizvodne standarde kot Ljubljanske mlekarne. Po drugih razvitih državah EU mali kmetje svojo proizvodnjo 'peljejo' na podlagi z zakonodajo EU priznanega vodnika dobre prakse.
Naslednji očitek nekega dolenjskega kmeta je bil, da lokalni pridelovalci hrane zaradi zapletenih pravil javnega naročanja niso mogli svojih pridelkov prodati lokalnim šolam, čeprav so od njih oddaljeni le nekaj kilometrov. »Mi nismo bili dobri, kruh so dovažali na Dolenjsko iz Maribora.« Povejmo, da je tudi na tem polju zakonodaja EU zelo jasna in daje prednost lokalnim pridelovalcem.

image
Kmetje skrbijo, da ne bomo lačni, zato si morda zaslužijo več pozornosti. FOTO: Jaroslav Jankovič
Ravnik se strinja, da smo tako pri vprašanju proizvodno-higienskih standardov kot tudi pri javnih naročilih na začetku zastavili zelo na trdo. »Po drugi strani pa moramo vedeti, da gre za sistem, ki ga ni mogoče vzpostaviti s šibo. Čez noč. Ampak tako ponudniki kot država oziroma naročniki potrebujemo nekaj časa. Sicer pa so bili prav na našo pobudo ti pogoji dodatno prilagojeni lokalnim pridelovalcem, hkrati pa že ves čas opozarjamo na prezapletene postopke izbiranja ponudnikov, predvsem pa na to, da je največkrat edino merilo za izbor najnižja cena.«

Če ne bi bilo zbornice ...

Kmetje imajo pripombe tudi glede enakopravnosti zastopanju interesov. V slovenski nacionalni BDP iz kmetijstva največ prinesejo proizvodnja mleka, mesa in vina. Pa se je zgodilo, da je imela živinorejska panoga v nekem trenutku več pravic in tudi več denarja kot preostale. »Po svoje razumljivo, saj je bila živinoreja najbolj razvita in je imela v preteklosti največ podpore države. A to še ni razlog, da pri delitvi pravic in denarja drugi izpademo,« nam je povedal neki sadjar s Štajerske.
Ravnik na vse skupaj odgovarja: »Če ne bi imeli zbornice v sedanji obliki, bi kmetje izgubili še to reprezentativnost v Sloveniji, kot jo imamo. Naša naloga je prav to, da opozarjamo na nekatere nelogičnosti in da poskušamo preprečiti napake države pri razporejanju sredstev, ki so namenjena kmetijstvu. Želimo pokrivati in braniti interese prav vseh segmentov. Prav zato imamo kar 23 strokovnih odborov in komisij. Vprašajmo se, kdo bi branil interese in razvoj gorsko-hribovskega kmetijstva, ki je zelo ranljivo.« 
Deli s prijatelji