DOMAČINI NEMOČNI

Kdaj bo val migrantov iz BiH pljusnil v Slovenijo?

Objavljeno 11. julij 2018 16.50 | Posodobljeno 11. julij 2018 16.51 | Piše: Primož Hieng
Obiskali smo Veliko Kladušo in okolico, kjer se zbirajo migranti. Domačini: Država naj najprej poskrbi za nas.
V glavnem se zadržujejo po parkih.
LJUBLJANA, VELIKA KLADUŠA – »Na območju Balkana se je oblikovala nova pot iz Grčije, čez Albanijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino ter Hrvaško,« je direktor evropske agencije za zunanje meje Frontex Fabrice Leggeri za nedeljski Die Welt povedal o novih poteh migrantov. Ti se iz Slovenije v iskanju boljšega življenja poskušajo prebiti v Avstrijo, Nemčijo in še višje na sever, pa tudi na zahod, v Italijo, Francijo. Da se veliko migrantov zbira prav v BiH, sploh Veliki Kladuši, ki je od Ljubljane oddaljena vsega 180 kilometrov, smo se prepričali sami.

Bosna nima denarja

Bosna po vseh vojnah, ki jih je doživljala skozi stoletja, zdaj preživlja enega najhujših napadov. Val migrantov je z vso močjo pljusknil v deželo vse od vzhoda do zahoda države, kjer je del ob meji s Hrvaško še posebno oblegan in močno na udaru. Položaj postaja kaotičen in za deželo, ki se ukvarja s svojimi notranjimi problemi, kot smo lahko videli na lastne oči, postaja neobvladljiv.

image
Med migranti so večinoma mladi ljudje. 


Ko brez problemov in v nekaj minutah prečkamo hrvaško-bosansko mejo, se po obvoznici zapeljemo mimo Velike Kladuše. Ustavimo se v bifeju poleg bencinske črpalke na robu tega bosanskega mesta, ki ga v zadnjih tednih velikokrat omenjajo prav zaradi migrantov. Natakar sprva ni prav zgovoren, na naše vprašanje v zvezi s temi ljudmi se najprej prime za glavo, nato pa le pove: »Težko je, verjemite mi, a podobno je tudi v drugih bosanskih mestih. Bosna nima denarja, da bi poskrbela za migrante, ki se že zaradi značilne temnejše barve polti ločijo od drugih. Poglejte v druga mesta, pojdite v Bihać, pa boste videli. Država naj najprej poskrbi za nas. Danes sem dobil plačo. Vse skupaj je naneslo 700 KM, to je konvertibilnih bosanskih mark. Pri vas bi bilo to približno 350 evrov. Saj je res vse zelo poceni, ampak gorivo se draži in že to vpliva na cene preostalih izdelkov. Če bomo v našem bifeju tik ob bencinski črpalki podražili kavo in druge napitke, ne bo nikogar več k nam.« In res, za tri kave z mlekom smo odšteli nekaj manj kot dva evra …

V tujino tudi mladi Bosanci

Ko se iz Velike Kladuše odpeljemo v 36 km oddaljeni Cazin, ob poti zagledamo migrante, ki hitijo proti obljubljenemu mestu. Ko zagledajo fotografski aparat v rokah sopotnika, se zasliši samo: »No, no, no photos …« Ni nam znano, od kod so prišli, vendar jih pozneje vse do Cazina nismo več videvali. Hitimo k naši gostiteljici Bekiri Mešinović, sodelavki Radia Bihać, ki nas že čaka v Cazinu.

Radi bi naprej, v Nemčijo, da bi si našli zaposlitev in začeli novo življenje.


»Tukaj v Cazinu ni veliko migrantov, saj vsi hitijo proti mejnemu prehodu, da bi se poskušali približati meji s Hrvaško,« pove gospa Bekira. »Če želite, vas pospremim do Bihaća, kjer boste šele dobili pravo sliko o tej problematiki. Res jih je veliko, zaradi barve polti pa seveda izstopajo. Pravijo, da kradejo, da za silo preživijo. Res ne vem, od česa živijo, s čim se prehranjujejo. Spijo kar na prostem, v parkih, ob reki Uni. A bolj kot to preseneča dejstvo, da so predvsem nekateri domačini izkoristili priložnost in se pomešali med tiste, ki morda zares kradejo. Ne vem, kako bomo v državi rešili ta problem. Nenehno spremljamo informacije na spletu in televiziji. Strah nas je, to priznam. Ni nam vseeno za našo državo. V tujino odhaja vse več mladih, ki so zdaj brez vsake perspektive. Pravijo, da je samo lani odšlo v tujino več kot 60.000 mladih in tam čakajo na ustrezna dovoljenja za bivanje in delo. Po svoje imam srečo, da imam kolikor toliko redno zaposlitev. Mož je izkušen in dober gradbenik. V sezoni ima veliko dela. Hčerki študirata v Avstriji in bosta tam tudi ostali, sin pa pomaga očetu.«

Do Bihaća je 26 km. Peljemo se mimo starega grajskega kompleksa, trdnjave Ostrožac, ki si ga mladoporočenci velikokrat izberejo za fotografiranje takoj po poroki. Žal nekdaj veličastni grad s stolpi in obzidjem nezadržno propada. V razvitem svetu bi bil več kot imenitna turistična atrakcija.

image
Zelo veliko telefonirajo. 

Daj, gospod, 5 mark

S trdnjave se spustimo k reki Uni, ki s svojimi slikovitimi brzicami hiti stran od našega cilja, potem ko ni več v vlogi mejne reke med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Ob reki je v preteklosti nastalo mesto Bihać, ki ima zdaj približno 40.000 prebivalcev. Tu se, podobno kot v drugih bosanskih mestih, ustavi čas. Lokali so polni, ljudje posedajo in pijejo dopoldansko kavo, se pogovarjajo in pogledujejo po mimoidočih. Zdaj je v mestu vse več drugačnih in neznanih ljudi, srečujemo jih na vsakem koraku.
Zapletemo se v pogovor z gospo Zehro, ki ima na Bosanski ulici sredi Bihaća manjši leseni kiosk, v katerem prodaja spominke in slike, ki jih sama ustvarja. Mimo hitijo migranti v manjših skupinah, a nihče se ne spozabi. Tudi na mestni tržnici, ki je tik ob osrednji džamiji, pravijo, da se še ni zgodilo, da bi koga od prodajalcev okradli ali komu izmaknili kakšen pridelek. Bolj jih je strah starejših domačinov, ki krožijo po mestu in beračijo. Že dva evra sta dovolj za veliko veselje, ker bodo lahko kupili nekaj kilogramov moke, za štiri evre kar zajeten žakelj.

350 evrov zasluži bosanski natakar.


Ko se pozno popoldne vračamo proti bosansko-hrvaški meji, se ustavimo še v Polju, tri kilometre pred Veliko Kladušo. Po obeh straneh ceste se pomikajo manjše skupine ljudi. Uspe se nam pogovoriti z enim od njih, a želi biti neimenovan in ne privoli v fotografiranje. V očeh je videti utrujenost, žalost in nemoč. Na obrazu potne srage, na nogah zaprašeni čevlji ter boleče in ožuljene noge. Pove, da prihaja iz Palestine: »Rešili smo si življenje, ko smo zapustili domovino. Toda zdaj smo tu v Bosni. Že več dni smo na poti, pešačimo, počivamo, a kar je najhuje, lačni smo. Nihče noče poskrbeti za nas in ne vemo, kaj nas čaka. Radi bi naprej, v Nemčijo, da bi si našli zaposlitev in začeli novo življenje. Daj, gospod, pet mark, da si kupimo nekaj hrane. Ne vem, kdaj smo se nazadnje najedli, se pošteno umili in se preoblekli. Ne vemo, kaj nas čaka …«

image
Pomešali so se med domačine. 
Deli s prijatelji