POSLASTICA ZA LJUBITELJE KAVE

Kavni mlinček je bil obvezna vojaška oprema

Objavljeno 03. junij 2018 18.38 | Posodobljeno 16. oktober 2018 17.09 | Piše: Primož Hieng
Na Vrhniki navdušila razstava različnih posod za pripravo kave. Raziskovalec kavne preteklosti ponudil tudi razlago Cankarjeve črtice.
Posoda za espreso iz leta 1954 FOTO: PrimoŽ Hieng
Vsakdanje jutro se za večino začne s kavo. Kuhanje kave v džezvi je danes v slovenskih gospodinjstvih še vedno najpogostejši način priprave tega opojnega napitka. To smo lahko slišali na Vrhniki, kjer je bila prvič v Sloveniji na ogled imenitna zbirka 400 posod za kavo in z njimi povezana zgodovinska ozadja.

image
Kian De Bonaldi raziskuje zgodovino kave. FOTO: PrimoŽ Hieng

Obiskovalci smo si lahko ogledali džebeno iz Afrike, to je prva posoda za kavo, beduinski dallah, grški briki, leseno grollo, prve glinene posode za kuhanje kave iz Anglije, značilne italijanske kafetiere, trinožne posode za kuhanje kave na odprtem ognju iz Švedske, prve patente za filter kavo iz Francije in prve posode na parni pritisk iz Italije. Posebnost zbirke je prvi električni mlinček za kavo, patentiran in razvit leta 1892, edini znani primerek tega patenta na svetu. Zmlel je lahko le pet dekagramov kave. Potem je bilo treba počakati eno uro, da se je ohišje mlinčka nekoliko ohladilo. Prav tako se je pregrevala notranjost mlinčka, torej motorček.

Na začetku nizozemski monopol

Kian De Bonaldi se z raziskovanjem zgodovine kave ukvarja ljubiteljsko, strokovno pa povezuje vse, ki so s tem poklicno povezani. Zbirka posod za kavo je sestavljena iz različnih predmetov različnih zbirateljev, vse pa povezuje zanimiva zgodovina kave. »Ob koncu 19. stoletja so imeli nadzor nad kavo izključno Nizozemci,« pravi De Bonaldi. »Vsa kava je torej k nam iz Nizozemske prihajala prek Nemčije, v Trst pa je niso dostavljali. Vrhničani so imeli kar precej trgovcev, ki so hodili ponjo v avstrijski Gradec.«

5 dek kave je lahko samo zmlel prvi električni mlinček.

Raziskovalec kavne preteklosti se je med drugim ukvarjal z usodno Cankarjevo Skodelico kave. De Bonaldi pravi, da je Ivana Kobilca svojo znamenito Kofetarico naslikala leta 1888, tega leta pa se je Ivan Cankar odpravil na realko v Ljubljano. »Takrat je prišlo do prve krize s kavo na otočju Jave,« pojasni sogovornik. »To je bila kava arabica, ki jo poznamo še danes. Ta je zdaj pri kavoljubcih še posebno priljubljena. Imela je sadne okuse in plemenito kislino, podobno kot pri vinu. Ta kislina se je mešala z raznimi okusi. Afriške kave so bile zelo sadne, indijske tudi, vendar z bolj orehovim okusom. Konec 19. stoletja je nasade kave na Javi napadla kavna rja in zaradi bolezni je začela počasi izginjati. V tem času še ni bilo toliko porabnikov kave, ta črni napitek je imel statusni simbol.«

Pri mecenu ali lekarnarju

Kian De Bonaldi je ob raziskovanju ozadja Cankarjeve črtice spoznal, da je pisatelj od matere zahteval nekaj, kar je bilo v tistem času skorajda nedosegljivo. »V Ljubljano je kava prihajala iz Münchna ali z Dunaja, na Vrhniko pa ne,« pove. »To so omejevali določeni trgovski predpisi, zato niti iz Trsta ni smela prihajati. Vrhnika je bila prav zaradi tega nekaj posebnega.«

image
Lesena grolla je bila v uporabi med letoma 1750 in 1800. FOTO: PrimoŽ Hieng

In kje je torej Cankarjeva mama dobila kavo, ki si jo je zaželel, a žal nato mater grobo zavrnil? »Dve možnosti sta,« pravi De Bonaldi. »Cankarju je pomagala vrhniška gospoda. Morda je kdo od teh mecenov skuhal ali prispeval kavo za Ivana. Velika verjetnost pa je, da je pisateljeva mati kavo dobila kar pri lekarnarju. Ti so imeli v zalogi tudi homeopatične kavne pripravke. Vsako gospodinjstvo je moralo imeti doma kavo kot zdravilo. Uporabljali so jo za poživitev duha, prebavne motnje in še kaj. Lekarnarji so imeli tudi posodo za kuhanje kave. Džezve takrat še niso poznali. Že leta 1664 je neki beneški trgovec opisal kuhanje kave v tej posodi, ampak uporaba džezve se ni prijela. Kuhali so jo na različne načine. Zanimivo pa je, da so surovo kavno zrnje vedno oprali.«

Mlinčke izdeloval celo Peugeot

Zbirko posod za kuhanje kave z veseljem pokaže, saj lahko spoznamo, kako je potekal razvoj na tem področju. Nekaj primerov: Angleži so dali v nogavico kar cela zrna in jih dva dni namakali v vodi. Leta 1800 je pariški nadškof de Belloy izjavil, da kava, zakuhana v vodo, nima prav nobene vrednosti, tudi brozge, ki so jo naredili z nogavico, po njegovem niso bile v redu. Nadškof je izumil filter posodo, tako da se je kava do druge svetovne vojne tudi pri nas kuhala v njih. Kmalu so se na tržišču pojavile številne inačice te posode, in to od leta 1800 do 1945. Takrat je pri nas postala priljubljena značilna italijanska kafetiera, predvsem v krajih ob meji z Italijo. V notranjosti države so se pojavile prve emajlirane džezve, ki so jih izdelovali v takratni celjski tovarni Emo.

image
Obiskovalci so bili navdušeni nad pestrostjo razstave posod. FOTO: PrimoŽ Hieng

Še ena zanimivost. »Vojska SHS, predvsem višji čini, ter italijanski in francoski vojaki so imeli kavne mlinčke kot del obvezne opreme. Nemški vojaki so dobili sladkor in kavo že v mletem stanju. Odkrili smo veliko mlinčkov z oznako SHS in celo z imeni vojakov. Francoski vojaki so imeli mlinčke, ki jih je izdelovala tovarna Peugeot. Te še danes najdemo pri zbirateljih,« je sklenil Kian De Bonaldi.
Deli s prijatelji