Kar gre z Avstrijci, s Hrvati nikakor ne gre

Tudi ko gre za mejo, je odločilno, ali imata sosednji državi vsaka zase in skupaj voljo, da si jo uredita ali ne. Da se vprašanje določitve meje s Hrvaško vleče kot jara kača, konca pa sploh ni videti, je po slovenskem splošnem prepričanju kriva izključno hrvaška stran. Vse to naprezanje okoli meje bi lahko strnili v geslo: Mi bi, ampak oni nočejo. Še več, nekaj že mora biti v hrvaških genih, da ne uredijo meje z nobeno od sosed, ki so se enako kot lepa njihova osamosvojile kot posledica razpada jugoslovanske federacije. Hrvaška ima državno mejo urejeno le z Madžarsko in (morsko) z Italijo – ker ji jo je (kot naslednici) sklenila že Jugoslavija.

Primer regulacije mejnega potoka

Kot vzorčen dokaz, da si Slovenija resnično želi v duhu dobrega sosedstva imeti urejeno mejo – in po katerega res ni treba daleč, le z južne na severno stran Prekmurja –, lahko vzamemo javnosti tako rekoč nepoznan primer 23 km dolgega potoka Kučnica, nemško Kutschenitza, ki je levi pritok Mure. Kučnica postane mejna po prvem kilometru od izvira pri avstrijski vasi Sv. Ana na Igu, medtem ko mejo zapusti tudi na zadnjem kilometru, kjer teče po slovenskem ozemlju. Državna meja torej poteka po 21 kilometrih potoka. Za lažjo predstavo, Kučnica s slovenske strani predstavlja zahodno mejo Goričkega.
Čez Kučnico je vodil edini mednarodni mejni prehod pri Gederovcih, kot maloobmejni pa še Kramarovci, Fikšinci, Gerlinci, Korovci in Cankova.

Primer širši javnosti ni znan, ker sta mejo na potoku državi urejali brez problemov in medijskega pompa. Poudariti kaže, da gre za mejo, ki tam poteka že celo tisočletje. Avstrijski avtor Norbert Baumann poroča: »Že v srednjem veku je bila mejna reka med Štajersko in Ogrsko, nato med Jugoslavijo in Avstrijo in danes med Slovenijo in Avstrijo.«

Prav na primeru regulacije struge Kučnice vidimo, kako lahko, če sosednji državi seveda hočeta, meja sledi spremenjeni strugi. Usklajevanje meje s spremenjeno strugo je za Hrvate namreč nerešljiv problem še posebno na Muri pri Hotizi.

Pa ni nova struga Kučnice spremenjena nič drugače, kot je običajno ob takih posegih – prej je po dolini vijugala bolj kot zdaj. To je vsa umetnost.

Ob iskanju skupnega jezika

Geografski opis pokrajine ob Kučnici povzemamo po Wikipediji: »Razen v najzgornejšem delu teče potok po široki dolini z nekoč mokrotnim dolinskim dnom, po katerem je nekdanji potok v majhnih meandrih vijugal sem in tja ter pogosto poplavljal bližnje travnike, ob večjih poplavah tudi okoliška naselja. Pod Gerlinci vstopi Kučnica v širšo ravnino in teče po njej vse do izliva v Muro. Z obsežnimi regulacijami v letih 1965–1967 in 1981–1986 so potok skoraj v celoti regulirali oziroma spremenili v raven odtočni kanal s trapezastim profilom in hkrati za osušitev mokrotnih travnikov vanjo speljali še številne osuševalne jarke.«
Preureditev potoka je spremenila strugo, Avstrija in Jugoslavija pa sta z dvostranskim sporazumom določili, da meja sledi novi strugi. Pri čemer so sporazumno zamenjali nekaj zemljišč. Temu je sledila tudi osamosvojena Slovenija, sosednji državi sta se »16. oktobra 1992 dogovorili o delni spremembi dotedanjih pogodb, tako da je ta del meje zdaj dokončno določen po sredini regulirane struge Kučnice«.

Na južni meji pa Hrvatom povzroča njena določitev po sredini regulirane struge, izstopa primer Mure pri Hotizi, Sizifove muke mitoloških razsežnosti. Tako da se človek upravičeno vpraša, gledano v luči razmejitve, ali si je slovenščina prav res bližja s hrvaščino kot z nemščino!