Kaj imata skupnega Črnigoj in Casanova

Za številne je naš pravosodni sistem katastrofa. Za druge, ki jih tudi ni malo, je takšen, kot pač je. Da se da v zaporu nekaj zaslužiti, ne glede na to, ali je zapornik za rešetkami, ker je kradel, poneverjal, koga preslepil, je pa tudi res.
 

Delo za 1875 evrov na uro

Najnovejša pravosodna zgodbica se plete v zvezi z nekdanjim predsednikom uprave Primorja Dušanom Črnigojem in nekdanjim vodjo kadrovske službe v Primorju Ožbejem Marcem, ki jima je ajdovsko okrajno sodišče prisodilo 28 mesecev zapora zaradi preslepitve pri pridobitvi posojila. Oba bosta kazen lahko odslužila z delom v splošno korist. Vsak po 480 ur.

Višji sodniki v Kopru so spomladi deloma ugodili pritožbam njune obrambe in znižali zaporne kazni na 18 mesecev ter jima odpravili izrečene denarne kazni. Tožilstvo je dokazalo, da sta Črnigoj in Marc med aprilom 2010 in junijem 2011 Primorju pridobila skoraj 1,8 milijona evrov protipravne premoženjske koristi. Zavodu za zaposlovanje so namreč poslali več zahtevkov za delno povračilo izplačanih nadomestil plač za 603 delavce, ki so bili napoteni na čakanje. Primorje po mnenju tožilstva takrat ni bilo v položaju, da ne bi moglo zagotavljati dela polovici delavcem, hkrati pa delavcev ni nikoli napotilo na čakanje.

Če torej upoštevamo, da sta Črnigoj in Marc davkoplačevalce preslepila za 1,8 milijona, sodišče pa jima je za to naložilo dvakrat po 480 ur dela, račun pokaže, da je njuna ura dela vredna 1875 evrov ...
 

Pošteno delo, pošteno plačilo

Šefinja propadlega Vegrada Hilda Tovšak je že nekaj časa v zaporu v vlogi skrbnice zaporniške knjižnice. Ni edina, ki so ji med prestajanjem zaporne kazni omogočili delo, za katero je tudi plačana.

V različnih oblikah je pri nas omogočeno delo obsojencem v vseh zaporih. Tudi zaporniški delovnik traja osem ur, za kar jim pripada določeno plačilo. Z zaposlenimi na svobodi se seveda ne morejo primerjati, saj na mesec v povprečju zaslužijo od 60 do 240 evrov, ki pa jim verjetno prav pridejo. Če niso za svoje premoženje dobro poskrbeli že na svobodi.

Zanimivo pa je, da je plačilo za delo v veliki meri odvisno od rezultatov dela. Včasih se je delo med prestajanjem kazni štelo v delovno dobo, a so to odpravili. Morda gre razlog iskati v dejstvu, da je storilnost zapornikov opazno nižja od storilnosti drugih delavcev.

Vsekakor je koristno, da zaporniki dobijo neki normalni ritem in delovne navade, je slišati iz ust odgovornih. Kaj pa plačila? Natančnih podatkov o plačah zapornikov ni. Je le uradni, birokratski odgovor, ki pač pravi, »da so zaprte osebe za opravljeno delo plačane v skladu s pravilnikom o plačilu za delo obsojencev. V skladu s 16. členom zakona o izvrševanju kazenskih sankcij ima izobraževanje, opredeljeno v osebnem načrtu, enak status kot delo,« so nam sporočili z ministrstva za notranje zadeve oziroma uprave za izvrševanje kazenskih sankcij.
 

Za vse ni dovolj dela

Neuradno je slišati, da vsem zaprtim osebam, ki bi želele delati, dela ne morejo zagotoviti. Razen hišnih del je delo obsojencev v javnih gospodarskih zavodih vezano na zunanji trg, kjer povpraševanja nihajo. Neuradni, a dokaj natančni podatki kažejo, da znašajo plačila za dela, ki jih opravljajo zaporniki, od 50 do 140 evrov, za delo v javnem gospodarskem zavodu Rinka od 55 do 120 evrov, za delo zunaj zapora nagrada sega tudi prek 200 evrov na mesec.


Pravilnik o plačilu za delo obsojencev omogoča tudi izplačilo posebne nagrade zaprtim, ki jo zagotovi zunanji delodajalec.
Zapornice in zaporniki se lahko med prestajanjem kazni izobražujejo, če to seveda sami želijo. Za obsojence, ki niso sposobni za redno delo, mora zapor v okviru možnosti zagotoviti delovno terapijo (različne dejavnosti, kot so oblikovanje iz gline, risanje in drugo).


Če so vključeni v delo, izobraževanje ali delovno terapijo, jim to zelo pomaga pri pridobivanju ugodnosti v zaporu in zunaj njega. Z delom in drugimi dejavnostmi zaprtim omogočajo ohranjanje, pridobivanje in povečanje strokovnih sposobnosti, tako da se po prestani kazni lažje vključijo v življenje. Pa tudi zato, da jim hitreje mineva čas v zaporu. Nekateri obsojenci ne želijo delati, drugi pa čakajo, da jim v zaporu najdejo primerno delo. Tam so tudi obsojeni, ki zaradi bolezni niso sposobni delati.
 

Koliko stane prevzgoja

Kakor koli; slavnega Casanovo so v doževih ječah najprej malce prevzgajali, potem pa je dobil zapor, kot se šika (kot je to popisano v knjigi Beg iz beneške ječe). Za novo leto 1756 je dobil bogata darila: z lisičjim krznom podloženo domačo haljo, vatirano svileno odejo in obnožnik iz medvedje kože. Zaporniško plačo so mu dvignili na več kot deset cekinov, da si je lahko po mili volji kupoval knjige. Naročil si je pohištvo, predvsem priljubljeni naslanjač, hrano, vključno z vinom, pa mu je ječar Lorenzo nosil iz najboljših beneških gostiln ...


In kje je tu podobnost med Črnigojem in Casanovo, boste morda vprašali. Seveda je težko izračunati, koliko bi bilo deset cekinov vrednih danes, marsikateri Slovenec, ki prejema povprečno plačo, pa bi zlahka izračunal, da bi za vsoto 1,8 milijona evrov moral delati približno 150 let.