Jezik bogat, ljudje pa revni na besedah

Fran Erjavec (1834–1887), predvsem po Domačih in tujih živalih v podobah in drugih naravoslovnih spisih znani pisatelj, je pred 160 leti v celovškem Slovenskem glasniku objavil »potopis« Iz Ljubljane v Šiško.

Pot ga je – v spremstvu namišljenega bralca ali bralke – od »Pred mosta«, torej z današnje tržnice v središču mesta, vodila čez Špitalski most (na mestu današnjega Tromostovja) po Slonovi (Čopovi) ulici ter Dunajski (že takrat) in Celovški cesti proti severozahodu, pod Šišenskim hribom do šišenske cerkve.

Do tam sta s sopotnikom kramljaje hodila natanko 21 minut in 29 sekund … Zadnjih nekaj sto korakov, do Žiberta, je potopisec, kot poroča, opravil sam.
 

Kamnita miza kljubuje času

»Oh, v prosti prirodi!« je že spotoma globoko zadihal in navdušeno vzkliknil, ko je s sopotnikom ali sopotnico pustil za seboj tedaj še mogočni, zdaj že lep čas podrti in pozabljeni Kolizej. »Kako se človeku olajšajo prsi, kako se čuti prerojenega, kako radostno plava lahka duša po čistem azuru, ko pride iz tega mestnega zidovja med zelene livade, bogata polja in cvetoče travnike …!«

Livad, polj in travnikov, ki jih je občudoval tedaj petindvajsetletni šaljivi Erjavec, že dolgo ni več. Ne le Šiško, tudi naslednjo nekdanjo vas, Šentvid (do tja naj bi bila po Erjavcu iz Ljubljane okrogla ura hoda), so pozidave že davno spremenile v dele prestolnice. Se je pa v tem koncu zagotovo spremenilo veliko manj od leta 1758, ko se je v »Gorni Šiški na Jami per Žibertu« rodil Valentin Vodnik, in še manj v štirih desetletjih od njegove smrti pred 200 leti do Erjavčeve odprave k njegovi rojstni hiši, kot se je pozneje.

Takrat se je namreč priljubljeni primestni gostilni z znamenito kamnito mizo reklo Pri Žibertu; hišno ime je s seboj prinesel ded Jurij Vodnik, ko je bil gostilničar Valentinov oče Jožef, pa so ji po domače rekli tudi Pri kamniti mizi. Temno siva, od komolcev in dlani zglajena miza, za katero je bilo pod senco lipe in kostanjev prostora za kak ducat gostov, še stoji in kljubuje času.
 

Spremembe so se vrstile

Stoji tudi hiša, ki pa je z menjavanjem časov in lastnikov doživela veliko sprememb. Sprva je bila v pritličju gostilna, v nadstropju pa ob bivalnih prostorih še kašča, ki so jo pozneje tudi preuredili za bivanje.

Naslednja lastnika sta hišo in gospodarsko poslopje ob njej še prezidavala, leta 1930 pa so gostilno opustili. Kdo ve, kaj bi se z domačijo zgodilo, če je leta 1979 ne bi odkupila občina Ljubljana Šiška, je povsem obnovila in razglasila za kulturni spomenik?! Skrbna prenova je stavbi vrnila videz iz leta 1858, ko so rojaki, ki so se že takrat zavedali Vodnikove veličine, v pročelje nad kamnito mizo vzidali spominsko ploščo z napisom: Tu se je rodil 3. svečana 1758 Valentin Vodnik / pervi slovenski pesnik.

Vodnikova domačija, kot se od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja imenuje kompleks s hišo in pripadajočimi objekti ob Vodnikovi ulici, je eno najdejavnejših in najpomembnejših prizorišč kulturnih dogodkov v slovenski prestolnici. Zavito stopnišče iz vstopne veže navzgor in navzdol povezuje vse ravni stavbe od kleti do prostorne dvorane na podstrešju.

Skoraj vsi prostori so ob manjših likovnih in različnih tematskih razstavah, predstavitvah knjig, glasbenih in gledaliških nastopih ter strokovnih srečanjih in drugih dogodkih namenjeni javnosti, nekateri še posebno otrokom. Prav tako galerija v posebni stavbi čez dvorišče. V pritličju, kjer je knjižnica s čitalnico, je tudi informacijska točka.
 

Navdušen nad Francozi

Predstavitvi življenja in dela najznamenitejšega nekdanjega prebivalca te hiše, po novem imenovane tudi Hiša branja, pisanja in pripovedovanja, je namenjen največji prostor v nadstropju, kjer je bila svojčas kašča. Gradivo za imenitno stalno razstavo o Valentinu Vodniku in njegovem času, s predmeti, slikami in razlagami, je razporejeno na treh dvostranskih panojih.

Prispevali so ga Narodna in univerzitetna knjižnica, Narodni, Šolski in drugi muzeji ter različni arhivi in zasebniki. Avtor razstave in besedil je Janez Polajnar, arhitekturna zasnova in oblikovanje pa sta delo Ane Kosi in Teje Ideje. Z zgodovinskega, literarnozgodovinskega vidika in z drugih vidikov so razstavo sooblikovali Marijan Dović, Luka Vidmar ter strokovnjaki s še nekaterih področij. Še najbolj na očeh je likovna zasnova z izvirnimi ilustracijami Milanke Fabjančič.


Razstava je zamišljena tako, da posamezni panoji, na primer Podoba stare Ljubljane, Žiga Zois ali razsvetljenstvo pri nas itn., orišejo prostor in dobo, v kateri je deloval Vodnik, ter hkrati predstavijo delo predhodnikov in sodobnikov, ki so vplivali nanj. Z ilustracijami – nekatere je mogoče premikati in sestavljati – ter jedrnatimi pojasnili in izbranimi citati je poleg prelomnic v življenju Valentina Vodnika, ki ga je močno oblikovalo njegovo navduševanje nad Francozi, je ponazorjeno tudi njegovo literarno ter izjemno vsestransko izobraževalno in narodnoprebudno delo.
 

Jezik je čeden naredil

V sosednji kamri si je mogoče ogledati dokumentarni film Dovolj je spomina, me pesmi pojo, s katerim se je kulturna novinarka Jovita Podgornik že zgodnjega televizijskega leta 1969, v še črno-beli tehniki, poklonila Valentinu Vodniku.


Še razlog več za obisk domačije kak dan v letu, posvečenem 200. obletnici smrti velikana naše kulturne preteklosti.
Bil je ustvarjalec in učitelj, ki je s svojimi zaslugami za razvoj in uveljavljanje slovenskega jezika visoko nadzidal temelje, položene v obdobju reformacije, ko je Primož Trubar rojake prvi nagovoril s Slovenci! Naj je šlo za pesmi, slovarje ali slovnice, časopis, pratike, kuharske ali babiške bukve, vedno in povsod je veljalo, kar je Vodnik zapisal v svojih Lublanskih novicah v rubriki Od krajnskiga jezika: »Vselej sim želel krajnski jezik čeden narediti«.


In še: »Krajnski jezik je sam na sebi bogat, le ljudje so revni na besedah, zato ker premalo spomina imajo na to, kar jih je mati učila.«