BREZ POSLUHA

Izjemna iznajdba prinaša rešitev za vsak prag

Objavljeno 11. februar 2019 14.00 | Posodobljeno 11. februar 2019 14.00 | Piše: Boštjan Fon

Jean Roadkill izdelal klančine, ki jih invalid vozi s seboj. Pride kuhat tudi na dom.

Leseno in lahko klančino se lahko vozi na invalidskem vozičku. FOTO: Boštjan Fon
LJUBLJANA – Ko stisnemo roko 24-letnemu Ljubljančanu, se prešerno nasmeji. Ne vstane. Ne more. Jean Roadkill trpi za mišično atrofijo. »Vedno sem imel bolezen v sebi. Na vozičku sem od svojega sedmega leta. Leto pred tem nisem mogel narediti niti enega koraka več,« pove in dodaja: »S tem se ne ubadam več. To je del mene, to sem jaz. S tem nimam težav. Ima pa družba z menoj probleme. Gledajo me drugače, ker sem na vozičku, meni pa to ni niti malo mar.«
Veliko ignorance
»Za zdaj sem prilagodil bistro Osha in sem v dogovoru z restavracijo Hit Wok. Moram pa priznati, da sem v treh tednih delovanja naletel na veliko ignorance nekaterih lastnikov lokalov v centru, ki se sprenevedajo in izgovarjajo, češ vas bomo že nesli, do tega, da mi rečejo, da pač invalidov kot gostov lokala ne strežejo. Nočem izpostavljati konkretnih lokalov s takim negativnim odnosom, saj moj namen ni blatenje, ampak reševanje problemov.«

Jean je izjemno ustvarjalen: »Zanima me marsikaj, še posebno hrana in mehanika, podrobneje tako imenovana problem solving mehanika, torej mehanika, ki ponuja rešitev, hkrati imam veliko kuharskih izkušenj. Vedno, od desetega leta naprej, sem bil po delavnicah. Dva patenta s področja invalidskih pripomočkov sem prijavil v gimnaziji. Nato sem se vpisal na fakulteto, a opustil študij elektronike. Raje se izobražujem sam, predvsem z izkušnjami in znanjem, za katero sam spoznam, da ga potrebujem.
image
Ukvarja se tudi s pripravo hrane. FOTO: osebni arhiv
Nočem biti v nekem kalupu, kar seveda sistemsko izobraževanje je. Za zabavo delam tudi kot kuhar na izposojo. Pridem, skuham kakšno kulinarično poslastico za manjše družbe in se od gostov poslovim, ko imajo polne želodčke in nasmeške na obrazih.« Najraje kuha korejsko hrano, obvlada tudi peko na žaru po ameriško. Pred kratkim se je vrgel v poseben projekt z nazivom 100% prilagojeni. »Že prej sem dejal, da sem po duši tako imenovani problem solver, zato sem se odločil, da rešim eno družbeno težavo – to je nedostopnost ljubljanskih trgovin in lokalov predvsem v centru mesta. In seveda drugje po Sloveniji. Številni lokali in trgovinice, tudi galerije in podobno, nimajo urejenega dostopa za invalide na vozičkih. Pogosto gre za visok prag nekje 8 do 10 cm ali največ dve stopnici. Izpostavil sem te primere, ki jih je ogromno, rešitev pa nadvse preprosta.«
image
Jean Roadkill je dva patenta prijavil že v času šolanja na gimnaziji. FOTO: Boštjan Fon

Roadkill je za takšne ovire skupaj s pomočnikom izdelal enostransko snemljivo klančino, ki se jo po potrebi postavi in umakne, zato zanjo ni potrebnih posebnih dovoljenj za umestitev v prostor. »Decembra sem odprl podjetje Roadkill Incorporated, v okviru katerega sem želel izdelovati praktične cenovno ugodne klančine z namenom večje samostojnosti invalidov. Tako bi lahko vsi dostopali v lokale, ki zahtevajo minimalno prilagoditev, ali pa v avtobus brez posebne rampe. Moja vizija je prilagoditi za invalide ne le Ljubljano, temveč vso Slovenijo z minimalnimi sredstvi.« Izpostavi težavo s ceno: »Prenosne invalidske rampe dolžine enega metra veljajo med 200 in 300 evri, kar je absurd, glede na to, da gre za kos kovine, po kateri se samo pelje. Klančina, kot je moja, stane do 80 evrov in nič več. Podobno kot farmacevtska industrija preceni zdravila in je skrajno oderuška predvsem do tistih pacientov z resnimi zdravstvenimi težavami, so tudi medicinsko tehnični pripomočki za invalide občutno precenjeni. Marže so več kot 12-kratne. Recimo primer električnih invalidskih vozičkov, kjer cene sežejo tudi do 20.000 evrov. To je neupravičeno. Izkoriščajo ljudi, ki zaradi zdravja ali stanja nimajo izbire, kot da po oderuški ceni kupijo pripomoček, ki jim bo omogočil dostojnejše življenje.« Prav izkoriščanje šibkejših je eden ključnih razlogov, zakaj se je odločil za samostojno izdelavo invalidskih klančin. »Želim, da ima vsak invalid na vozičku svojo rampo oziroma klančino, ki jo bo lahko vozil s seboj, obešeno na voziček. Po potrebi jo bo sam ali s pomočjo postavil in šel čez oviro. Ko je ne potrebuje več, jo obesi nazaj. Po drugi streani pa bi jo lahko ob vhodu, ker ne zaseda prostora, imel vsak lastnik lokala ali trgovine.« Roadkill je izdelal še prenosno balkonsko rampo, ki omogoča dostop do balkona ali terase, če je vmes prag.

image
Obiskuje lokale in trgovine v centru Ljubljane in ponuja preprosto in poceni rešitev. FOTO: Boštjan Fon
»Moji izdelki so močni, robustni, videz ni preveč pomemben. Tako tudi gledam na invalidske pripomočke. So orodja in ne potrošni izdelki. Uporabnika nikoli ne smejo pustiti na cedilu ne glede na razmere. Sedanji električni vozički recimo kljub visoki ceni prenehajo delovati že, če dežuje nekaj minut, da ne govorim o pregrevanju motorjev poleti. Zato bi rad z dobičkom, ki ga bom ustvaril s prodajo klančin, ustvaril novo podjetje, ki bi izdelovalo napredno invalidsko opremo za sprejemljivo in predvsem nižjo ceno konkurence.«

Ljubljančan si je zadal projekt z imenom 100% prilagojeni, kjer po ljubljanskem mestnem jedru ponuja nizkocenovne rešitve prilagoditve vhoda gostincem in trgovcem. Jean Roadkill bi rad v praksi pokazal gostincem in lastnikom trgovin, kaj pomeni, če je lokal prilagojen, da je to izvedljivo in zelo preprosto. Opozarja na problematični 8. člen zakona o izenačevanju možnosti invalidov, kjer je zakon sicer jasen, da se lokale in trgovine, ki ponujajo blago širši javnosti, ki nimajo prilagojenega dostopa z
image
Preprost premik čez prag FOTO: Boštjan Fon
vozičkom, kaznuje z globo do 40.000 evrov. »Zakon je pomanjkljivo napisan, saj ne definira standardov, kako naj prilagodijo dostop. Lastniki dobro vedo, da inšpektorji ne morejo nič,« zmaje z glavo mladenič, ki je obiskoval običajno, ne prilagojeno, osnovno šolo: »Odraščal sem v normalnem okolju, institucionalnega varstva in vzgoje nisem poznal. Zato tudi razmišljam kot vsak drug. Klančina, ki jo izdelam sam, res ni draga. Dvomim, da je to tolikšen strošek za lastnike lokalov. Hkrati bi bil to dejansko praktični izkaz dobre volje nam invalidom.« 
Deli s prijatelji