IVAN KRALJ

Iz hobija naredil milijone, zdaj še kaviar z Dolenjske?

Objavljeno 11. marec 2019 10.34 | Posodobljeno 11. marec 2019 10.34 | Piše: Drago Perko

Kljub bogastvu je ostal skromen. Imel je konja, barko in letalo, pa kljub temu ni propadel.

Rad ima umetnost, obožuje domače kraje. FOTO: Drago Perko
»Nagrada je kot krogla in medalja. Nikoli ne zadene pravega,« je eden od iskrivih odgovorov 61-letnega Ivan Kralja, ki po zadnji objavi v reviji Manager spada med sto najbogatejših Slovencev. Konec koledarskega leta 2017 je svojo družbo Arex, ki jo je Gospodarska zbornica Slovenije lani uvrstila med uspešna podjetja, prodal češkemu skladu RSBC. V podjetju je ostal kot direktor. Da bi šel v penzijo, ne razmišlja.

»Pred časom sem dobil obvestilo, kdaj grem lahko v pokoj, pa sem ga nekam založil. Saj bom še delal,« pove uvodoma in v isti sapi doda: nikoli ne reci nikoli, stvari se lahko hitro spremenijo. Kako ravnati s takim bogastvom in z denarjem, začnemo pogovor v Šentjerneju.

Ni tajkun

»Moj odnos do denarja? Verjetno je slab. Ali ga razdelim ali pa zapravim za vse okoli sebe, še najmanj za družino. Taka je tudi žena, ki najprej kupi za vse, nase pa kar pozabi. Nisem te sorte človek, ki bi vsako jutro dal beraču 50 evrov. To bi bila potuha. Sicer pa ne delamo za to, da bi sam imel več, ampak da bi Slovenija imela več. V čast si štejem, da nisem tajkun. Do denarja smo prišli s trdim delom in z veliko odrekanja. Veliko potujem, povsod iščem ideje, ki bi nam pomagale. Podpore bank naša obrambna industrija ni imela. Denar sem si izposodil pri prijateljih. Podjetje je imelo vzpone in padce, a smo kmalu dobili prave partnerje, tudi iz krize pred desetimi leti smo izšli kot zmagovalci. Še leta 2006 smo 70 odstotkov poslov opravili v Sloveniji, po krizi pa 90 odstotkov na tujem. Že prej sem resno razmišljal o novih poslovnih priložnostih na tujem. Potem nas je kriza prisilila v to,« pojasni Kralj svoj odnos do denarja.

Umetnik sanjač

Ivan Kralj ima rad umetnost, svojčas je bil šest let profesionalni glasbenik, denar je služil z igranjem po Beli krajini. »Umetnost sprošča, občudujem umetnike. Tudi jaz kaj narišem. Na neki način sem tudi jaz umetnik. No, bolje rečeno: sanjač po duši,« se opiše.

»Jasno mi je, da je denar sveta vladar. A ljudem ni povsem jasno, da bogatega težko podkupiš z velikim denarjem, z nasmehom, pogledom ali besedo morda. Ni denarja, da bi šel od tu. Tu sem vzgojen, tu sem rasel ob pogledu na cerkev v Brusnicah. Ko jo zagledam, mi srce zaigra,« Kralj ne skriva navezanosti na dolenjsko grudo, obljubil je tudi, da bo pomagal obnoviti trg in cerkev v Brusnicah.

S fičkom v Pakoštane

Zaljubljen je v Dolenjsko, kjer je prvi dve leti življenja preživel v vasi Gabrje v Podgurju, potem so se preselili v Brusnice, kamor se še danes rad vrača. Starši še živijo, ob tem se spomni na lepo in skromno otroštvo. »Oče je sanjal, da bi zaslužil toliko, da si kupimo kozo. Njemu je z mlekom rešila življenje, ko je bil kot otrok slaboten. Lačni nismo bili nikoli, sta pa bila zagotovo ata in mama, da smo mi trije lahko hodili v šolo. Oče je imel tudi kolo, a ga je moral prodati, da smo kupili drva. S kolesom sem se naučil voziti pri sosedih. Prvič smo šli na morje, ko sem bil v četrtem letniku. S fičkom, ki ga je kupil oče, smo se 14 ur vozili v Pakoštane,« se spominja otroštva.

image
Dopusta ne potrebuje, saj je delo zanj hobi. FOTO: Drago Perko

Že v ranih letih se je navduševal nad tehniko, od 10. leta je sestavljal lesene pištole, puške in loke, obiskoval je soseda, ki je bil kovač. Ves čas so ga mikali letala in orožje, končal je strojno fakulteto, potem pa s pomočjo profesorja, ki ga je spoznal med magisterijem, dobil delo v Iskri Šentjernej. Četrt stoletja bo letos, odkar sta s partnerjem odkupila od Iskre stroje in se lotila orodjarstva. Ni šlo. Premalo kruha. Več ga je bilo v poslu z vojsko. Začela sta s čutaricami in menažami.

Zmaguje ekipa

Dobrih 90 odstotkov časa in energije namenja podjetju, preostalo pa za projekte. Odprl je nekaj podjetij, v posel želi uvesti svoje otroke in prijatelje. »Vedno znova pridem do spoznanja, da zadeva ne teče tako hitro, če nisem poleg. Ljudje ne znajo ali pa si ne upajo sprejemati odločitev. Nihče ni lenuh, nimajo pa organizacijske žilice. Kot da se bojijo odgovornosti, ker delajo s tujim denarjem. Sam se odločam hitro, vse imam v glavi. Kdor tega ni vajen, potrebuje čas, da se navadi,« pove in doda, da ne gleda na uro, kdaj delavci stopijo v podjetje. Bistveno je, da opravijo svoje delo predano, poudari in da vedeti, da pri njih ni prostora za tiste, ki bi le čakali do dveh, ko se gre domov.

2 milijona evrov je v projekt proizvodnje kaviarja vložil doslej.

»Zavzemam se za to, da smo v podjetju vsi enaki. Ne ravno po plači. Z zaposlenimi se družim popoldan, smo prijatelji. Držimo skupaj. Pisarn v podjetju tako rekoč ni. Če je treba, gremo v proizvodnjo vsi. Za uspeh podjetja je bistvena ekipa, vsi zaposleni.«

Tri letališča

Že prej smo zapisali, da ima v lasti nekaj podjetij in v upravljanju tri letališča – v Šentjerneju, Bovcu in Prilozju. V Šentjerneju je prvo letalo pristalo lani, danes gre za vzletišče, kar je prva faza aerodroma. Rad bi podaljšal letalsko stezo in upa, da bo dobil soglasja. »Dobro upravljamo letališče v Bovcu, lani smo kupili tisto v Prilozju, ki ima tudi hangar,« pove Kralj, ki je z nakupom preprečil, da bi letališče v Beli krajini preorali. Zdaj pa bodo morali vsi dobro pljuniti v roke, da ne bodo tudi sami orali.
»Začeli bomo s padalci, panoramskimi poleti. Goste bomo vodili z letalom v Belo krajino, ponudili jim bomo glamping, razmišljamo o restavraciji in malem hotelu. A vse mora rasti organsko,« v svojem slogu pojasni Kralj in razkrije, da ga Hrvati vabijo, naj prevzame letališče na Visu.

image
Lani je dobil nagrado Gospodarske zbornice Slovenije. FOTO: Blaž Samec

»Vse, kar delam, je tudi moj hobi. Po naravi sem tak, da želim iz tega hobija narediti posel. Tako sem si želel konje, ki danes prinašajo (ne)posredni dohodek. Tako je z lovom, kamor odhajam s poslovnimi partnerji in tam sklepam posle. Sanjaril sem o letalih in orožju, pa sem iz hobija naredil posel. So mi rekli: kupi si konja, pa boš propadel. Kupi si barko (smo jo imeli, pa prodali), pa boš propadel hitreje. Kupi si letalo, in propadel boš takoj. Vse to imamo ali smo imeli, propadli pa na srečo še nismo,« poudari Ivan, ki sam ne pilotira. »Eden od izkušenih pilotov mi je rekel, da v kokpitu ne smeš misliti na druge stvari. Kako naj to naredim, ko pa imam tisoč stvari v glavi. Ob tem se spomnim, da sem naredil celo paniko, ko smo imeli barko, na njej pa dva merilna inštrumenta – za hitrost in globino. Bal sem se, da bomo nasedli, ker je šel merilnik k ničli. Če še na barki zamenjam dva merilca, kaj bi bilo šele v letalu, kjer jih je 30! Zato na pot z letalom vedno vzamem izkušenega pilota, sam pa uživam,« razkrije.

Kaviar prihaja

V zadnjem letu se ubada tudi z idejo, da bi na Dolenjskem proizvajali – kaviar. Pot do izdelka je še dolga, začela pa se je bolj po naključju. Kralj je pred leti kupil sedem hektarjev zemlje. Potem so investitorji iskali zemljo v bližini vode. Prišli so v Šentjernej in niso več odšli, v Ivanu so našli primernega partnerja. V tem času je Kralj v projekt vložil od 1,5 do dva milijona evrov, registrirali so firmo za predelavo in dobili tudi gradbeno dovoljenje. Prva faza projekta je vredna osem milijonov evrov.

Vedno znova pridem do spoznanja, da zadeva ne teče tako hitro, če nisem poleg.

»Imeli smo tudi težave, nekaj ljudi ima pomisleke. Na stara leta jim vse smrdi, na mlada leta pa diši,« pove in prizna, da je to tudi eden od projektov, pri katerih mu je na pot stopila civilna iniciativa. »Pred nami je druga faza, dobrih 50, 60 milijonov za bazene in vzgojo rib. Saj nerad odneham, a še sam ne verjamem povsem v ta projekt. Če bo zdravje, bomo izpeljali. A skozi zid z glavo ne bom šel. Če tega ne bodo hoteli tu, bomo pač naredili drugje,« mirno pojasni Ivan Kralj.

Nad razmerami v državi ni navdušen, prej je kritičen do njih. »Pri nas vsak ureja državo, le poklicani nimajo tako rekoč nobene besede. Zakonodaja to omogoča. Leta 1991 smo iz Amerike poleg holesterola uvozili še demokracijo, ki omogoča, da lahko skoraj vsak vleče predsednika vlade za ušesa. Ko pa komu poveš vic, te obtožijo mobinga. Vse smo zmešali. Ljudje so z veseljem pograbili vse pravice, a pozabili na dolžnosti. V demokraciji so pravice in dolžnosti!« je slikovit Kralj.

Ljudje preveč sanjajo o tem, kako bi zadeli 300.000 evrov. »To je ravno toliko, da postaneš revež. Začneš gradnjo hiše, kupiš si drag avto, nekaj zapraviš. Dovolj, da ne končaš hiše, zmanjka ti denarja za vzdrževanje avta ... Pri ljudeh opažam, da ne končajo začetih stvari,« je eno od opažanj Ivana Kralja. Dan praviloma začne ob sedmi uri, konča pa okoli devete ali desete zvečer.
Deli s prijatelji