POPOTNIK

Indijci motoristu Ivanu dodelili kar tri služabnike (FOTO)

Objavljeno 13. januar 2020 18.40 | Posodobljeno 13. januar 2020 18.40 | Piše: Darko Naraglav

Savinjčana Lipičnika za dolgo potovanje navdušila žena. Čez pakistanski Belučistan samo v oboroženem spremstvu.

Om Bana – motociklistični tempelj severno od mesta Pali, spredaj Ivanov motor.
Potovanja z motorjem so nekaj posebnega; adrenalinska, lepa in polna presenečenj. To dobro ve tudi Savinjčan Ivan Lipičnik iz občine Prebold, ki ima za seboj že veliko krajših in daljših potovanj po svetu. Na svojem zadnjem se je z motociklom odpravil v Indijo in nazaj, pri čemer je prevozil skoraj pol obsega Zemlje.
image
Ivan Lipičnik med svojim predavanjem o potovanju v Indijo in nazaj

»Indija me pravzaprav nikoli ni zanimala, dokler mi žena pred leti ni omenila, da bi jo rada enkrat doživela. Pot do tja ni nekaj posebnega za tistega, ki se rad vozi z motorjem. Sploh Pakistan mi je pomenil izziv, še posebno ker je neki svetovni popotnik na družabnem omrežju pred leti zapisal, da mu je pot prek Pakistana do Indije nekoliko odvratna, predvsem zaradi prečkanja Belučistana v spremstvu policije oziroma paravojaških enot. Žena si je medtem premislila, zato sem idejo o moto Indiji naprej razvijal sam.

S katerim motorjem na pot? Vzeti starega in preverjenega BMW R80GS ali novinca pri hiši BMW G 650X challenge? Po tehtnem premisleku sem se odločil za mlajšega, na katerem sem že prej dodatno utrdil prtljažnik in dodal aluminijast rezervoar. Tako sem lahko namesto približno 200 prevozil okrog 450 kilometrov, preden se je prižgala lučka rezerve,« je povedal Ivan Lipičnik.
 

Tudi moški v rutah


Pot je potekala prek Balkana, Turčije, Irana in Pakistana do Indije ter nazaj. Zaradi nevarnih razmer je skozi pokrajino Belučistan tudi on potoval v spremstvu varnostne službe, policija in vojska tam namreč skrbita, da se turistom ne pripeti kaj hujšega. Iran si je Ivan zapomnil predvsem po prijaznih in ustrežljivih ljudeh, obilici mošej, trgov in bazarjev, Pakistan in Indijo pa še zlasti zaradi prometnega kaosa, ki vlada med pešci, vozovi, motornimi vozili in tudi živalmi. Osupne podatek, da na indijskih cestah vsak dan v povprečju umre okoli 400 ljudi. Indija je ponudila tudi mnogo drugih presenečenj.
image
Z gostitelji v Pakistanu

Nečistoča in smeti po ulicah na vsakem koraku, a tudi osupljivi ogledi znamenitosti, kot sta Tadž Mahal v Agri ali nepozabni zlati tempelj v Amritsarju. Slednji je najsvetejša in najpomembnejša romarska točka sikhov, ki jo tudi turisti obiščejo bosi, moški pa z obvezno belo ali oranžno ruto na glavi, postreženi pa so s tradicionalnim indijskim obrokom iz riža, lečine juhe in čapatija, ploščatega kruha le iz moke in vode. Prav tako je bil zanimiv obred ob spuščanju državne zastave in zapiranju železnih vrat na meji med Indijo in Pakistanom. Marsikatera indijska vas nima tekoče vode, dobivajo jo iz vodnjakov, denimo iz znamenitega vodnjaka Čand Baori, do katerega vodi kar 3500 strmih stopnic, ki se spuščajo 20 metrov globoko. Ogleda je vredno tudi mesto Varanasi, znano po sežigih trupel hindujskih pokojnikov, ki jih je na dan tudi do 300. Ob reki Ganges se že pred sončnim vzhodom zberejo množice romarjev, ki izvajajo obredni pozdrav soncu in se okopajo v sveti reki.

Ivanovo potovanje je po štirih bolj dolgočasnih dnevih, kot jih je opisal sam, postalo bolj intenzivno pred turško-iransko mejo, kjer je prespal v kampu Murat pod palačo Izak Paša v mestu Dogubajazit. Drugi dan je že bil v Iranu in pot je nadaljeval do mesta Nain, kjer si je privoščil enodnevni odmor. V nadaljevanju poti je v bližini mesta Bam srečal mlada nemška motorista Maxa in Holgarja, ugotovili so, da imajo skupno pot do Lahoreja v Pakistanu.
 

Vojake zamenjali policisti


»Pot smo nadaljevali ločeno, saj smo vedeli, da se bomo srečali na iransko-pakistanski meji in da bomo po Pakistanu potovali v konvoju z vojaškim spremstvom. Noč smo prespali še na iranski strani, zjutraj po vseh mejnih procedurah pa pot nadaljevali, a žal smo zamudili konvoj proti Kveti, zato smo pristali na policijski postaji Taftan, kjer smo morali počakati na spremstvo, a smo ga dobili šele naslednji dan.«
image
Obredno kopanje v reki Ganges v Varanasiju

Po številnih kontrolah na poti in v visoki vročini nad 45 stopinj Celzija so se pripeljali do Dalbandina in prenočili v hotelu, kjer so jih prav tako spremljali varnostniki, zjutraj pa so pot nadaljevali proti Kveti, kjer je njihovo spremstvo zamenjala protiteroristična enota policije. V mestu so morali ostati tri dni ter medtem pridobiti posebni dokument za nadaljnje potovanje po nevarnem Belučistanu. Po vseh težavah, ki so jih bili deležni v prometu, so končno le zagledali Lahore, kjer sta se Nemca naslednji dan poslovila in krenila proti Kitajski.

»Mejne formalnosti na prehodu Vaga so bile sorazmerno hitro končane. Le indijski organi so bili malo bolj natančni pri pregledu. Po približno dveh urah sem že zapeljal v Indijo in v 60 kilometrov oddaljenem mestu Amritsar zapeljal na dvorišče iskanega hostla. V tem sem si ogledal Zlati tempelj, nato pa po skoraj tridnevnem oddihu odpeljal proti jugu, kjer sem si ogledal še Tadž Mahal.«
20 tisoč kilometrov je prevozil do Indije in nazaj.


Ivan se je ustavil še v kraju Abhaneri, kjer ga je navdušil svetovno znan vodnjak Čand Baori, ogledal si je tudi Palačo vetrov Hava Mahal v Džajpurju in še vrsto drugih znamenitosti in zanimivosti. Najbolj ga je presenetilo dogajanje ob reki Ganges. Hindujci verjamejo, da je tisti, ki umre v kraju Varanasi, osvobojen večnega cikla reinkarnacije in takoj doseže blaženost oziroma nirvano. Nekaj posebnega je bilo tudi biti gost bogate sikhovske družine, kjer so mu dodelili kar tri služabnike.
Dnevi so Ivanu hitro minevali in kar prehitro je prišel trenutek, ko se je moral odpraviti proti domu, od katerega ga je ločevalo kakšnih 10.000 kilometrov.
Deli s prijatelji