ŽALOSTNO

Grd hudič: živita v zabojniku, Miklavž ni prinesel novega doma

Objavljeno 08. december 2018 19.06 | Posodobljeno 08. december 2018 19.06 | Piše: Milan Glavonjić

Nataši Šajinovič in njenemu vnučku lani na Miklavžev večer zgorela hišica. Zdaj živita v zabojniku, a si želita pod pravo streho.

Babica in vnuk ob pogorišču, požar je zanetila pregreta peč na drva. Fotografije: Milan Glavonjić
RIBNICA – Mrzel dan je bil petega decembra lani, ko se je 57-letna Nataša Šajinovič v popoldanskih urah kljub gneči v prometu peljala v Ljubljano na Miklavževe nakupe ne le za sedemletnega vnuka Majkla, z darili je bilo treba praznik, to je navada, ki se je vselej drži, polepšati tudi drugim otrokom. Ti so s posebnim veseljem pričakovali, »da bi jih na večer pred svojim godom nagradil priljubljeni svetnik, saj so bili pridni. Žal se je namesto prinašalca darov do mojega doma prikradel, moram povedati, pa naj se sliši še tako grdo, hudič,« se Nataši natanko leto po črni sredi še naprej pletejo misli.

Ogenj pogoltnil leseno barako

image
Pred začasnim domom, tako vsaj upata.
In razloži, da jo je ob vrnitvi že pri objektih bližnjih ribniških podjetij v nos ščipal dim, s ceste pa se je v zimski temi videl mežikajoči plamen. Celo naselje se je v mrazu tiščalo peči, šele ob njenem prestrašenem vpitju, da jih bo vse pogoltnil ogenj, so se dvignili. »Mar ne gori pri meni?« so se ji tedaj orosile oči. Stopila je korak, dva in se soočila s kruto resnico; ostala je brez vsega. »Otrok stalno živi pri meni. Ko je zagorelo, je bil sicer pri rodbini, a me kljub temu od takrat preganja strah, kaj bi se mu lahko zgodilo, če bi ostal sam,« je ob zabojniku, ki ga je dobila kot nadomestilo za bivanje, babica stiskala vnuka k sebi.
Ozre se in pokaže na prostor, kjer je med drevesi stala lesena baraka, menda najbolj lična v naselju, velikosti okoli 40 kvadratnih metrov. Pove, da se ji v boju proti požaru izurjena in požrtvovalna tovarišija treh gasilskih društev, PGD Ribnica, ki je imela do usodnega dne lani kar 53 izvozov, Dolenji Lazi in Dolenja vas, pogosto prikazuje v sanjah. Ognjeni zublji so že ob njihovem prihodu sikali nad gorečo streho lesene barake v romskem naselju Lepovče 53. Gašenje z vodo pa je bila edina rešitev, da se ne bi požar, ki je zlahka goltal streho, širil naprej.

Dobila sta zabojnik

image
Uredila sta si zabojnik.
Šibka konstrukcija se je sesuvala kot hiša iz kart, vmes je ogenj pogoltnil vse, kar sta imela; skromno pohištvo, opremo, oblačila, osebne stvari, seveda tudi šolske potrebščine ter nekaj denarja. V pepel so se spremenili tudi televizor, dva računalnika, pralni stroj, štedilnik, hladilnik, zamrzovalna skrinja … »Zame je bil to lepo urejen dom, zgrajen pred desetimi leti, z več bivalnimi prostori. Usoda je pač usoda,« se je trpeče sprijaznila. Na ribniškem centru za socialno delo so nekoč že obravnavali primer pogorelca, ki se je čudežno rešil iz goreče bakle četrtega nadstropja v stanovanjskem bloku. Nemudoma so ji pomagali. Stekla je širša akcija, vsi pristojni so dojeli stisko babice in vnuka. Občina je prek civilne zaščite pripeljala bivalni zabojnik, postavili so tudi mobilno stranišče. Naselje je legalizirano, zato imajo vodo, elektriko in zabojnike za smeti. Položnice uporabniki redno plačujejo, čeprav s sredstvi iz socialnih transferjev. »Nataša res lepo skrbi za vnuka in seveda bivalni prostor,« je dejala Majda Vrh, direktorica Centra za socialno delo Ribnica. Majkl je bil deležen sočustvovanja pri sošolcih, ki so zanj, razlaga Andreja Modic, ravnateljica OŠ dr. Franceta Prešerna iz Ribnice, zbirali oblačila in druge potrebščine, da je lažje prenesel stisko po požaru. Rad bi se vpisal v skupino, ki igra nogomet. Ta žoga ga zelo vleče. Prav tako si želi, da bi vedno šel čist v razred, a mu babica tega ne more zagotavljati ves čas, še posebno ne pozimi.

40 kvadratnih metrov je merila njuna hišica.

Nazadnje še bolezen

»Zabojnik je še enkrat manjši kot baraka, deske na podu so gnile, poleti se skozi luknje prikradejo podgane. Nekaj sem jih že zamenjala. Dobro, to ni tako velika težava. Če mi ne bi bilo zdravje (večkrat na teden hodi v Ljubljano na terapije) nadlega, bi vse zmogla sama. Majkl mi pomaga, da nama je lažje,« nadaljuje Nataša. In se zasanja. Ne le o gasilcih in njihovem odločnem boju z ognjem (pomagali so tudi policisti), bolj o želji, da bi tod postavila leseno streho nad glavo, vsaj takšno, kot je bila prejšnja. »Babica, morda jo Miklavž prinese prihodnji december,« se otroško nadeja vnuk. 
Deli s prijatelji