Fuzbalerka v prvi bojni liniji z virusom

V teh dneh je kar veliko nekdanjih in sedanjih športnic in športnikov v službi naroda. Da nam je vsem lepše. Med tistimi, ki pomagajo pacientom, je tudi 26-letna Manca Jereb, nekdanja uspešna igralka ŽNK Radomlje, danes pa sekretarka kluba. »Izšolala sem se za fizioterapevtko. Zakaj tak poklic? Predvsem zaradi nogometa, kjer sem spoznala ta poklic, pa tudi zaradi svojih poškodb,« pove Manca, ki je v teh dneh precej aktivna v Zdravstvenem domu Domžale, kjer je zaposlena v zdravstveno-vzgojnem centru na področju preventivnih delavnic za odrasle, v predkoronaobdobju je skrbela za vadbo tistih, ki imajo težave z bolečinami v hrbtenici, s telesno držo, urinsko inkontinenco, in za tiste s čezmerno težo. Ko je koronavirus prišel v deželo, je sledila nagla reorganizacija, Manca je bila razporejena na triažni oddelek, kjer še danes sprejemajo bolnike.

Psihološki izziv

»Zdaj imamo vstopno točko, kjer opravimo celoten triažni postopek, vključno z anamnezo, izmerimo temperaturo in potem usmerimo ljudi, kamor je pač treba. Če je sum na virus, sledita pregled in odvzem brisa, sicer pa v druge ambulante, ki delujejo po prilagojenem sistemu. Dejansko smo v prvi bojni vrsti,« pove Manca, ki s sodelavkami dela v izmeni po 14 ur, po štiri so v ekipi, dva v šotoru, ki je postavljen pred domom, in dva na vhodu, kjer se izmenjujejo. Šotor jim je postavila civilna zaščita, poskrbljeno je za ogrevanje in hrano, obiskali so jih tudi nogometaši iz NK Radomlje, ki so jih razveselili s picami in pozornostjo. V ZD Domžale skrbijo tudi za zdravje svojih delavcev. Ob prihodu jim izmerijo telesno temperaturo, vsak zaposleni pa vsak dan izpolnjuje vprašalnike o svojem zdravstvenem stanju.


»Ne veljam ravno za panično osebo. A sem tisti prvi teden potrebovala nekaj časa, da sem se navadila na vse te nenadne spremembe in veliko navodil, ki so se spreminjala iz ure v uro. Dejansko zvečer nisi vedel, kaj te drugi dan čaka v službi, zato so bili tisti dnevi tudi psihološki izziv,« priznava Manca, a se je s sodelavkami že uigrala, sistem je osvojen, delo poteka nemoteno, pohvali tudi delovno vzdušje v timu, ki skrbi za dobro občank in občanov. »Ko pridejo k nam, jim vidiš strah v očeh, negotovost. Svoje dodajo še okoliščine, v katerih jih sprejmemo: smo v šotoru, oblečeni v zaščitne plašče, zaščiteni smo še z vizirji, rokavicami in maskami. Na prvi pogled smo videti grozno. Bistveno je, da pacientu pomagamo, ga poslušamo, večkrat pomaga že topla beseda. Pri starejših se opazi, da imajo na trenutke premalo informacij. Naša generacija se znajde in vse informacije dobi na internetu, pri starejših ni tako. Zato včasih za njih opravimo kak klic,« pove Manca. Prej smo omenili, da delajo po 14 ur, včasih tudi mladi del kolektiva potegne kako uro, da starejši del dobi kako uro počitka več. »Prilagodljivi smo, vodstvo pa poskrbi, da imamo tudi kak dan prosto,« doda Manca.

Vzornica Andreja

Ko ni v službi, Manca vso energijo usmerja v nogomet. Danes je sekretarka ŽNK Radomlje, v teh dneh pa energijo usmerja v pripravo dokumentacije za licenciranje. »Organizacija mi leži,« prizna o operativnem delu v klubu, ki mu predseduje Andreja

Manca Jereb v dresu Radomljank FOTO: ŽNK Radomlje

Leskovšek McQuarrie. »Nogomet sem začela igrati, ker ga imam res rada, zato izkoristim vsak trenutek, da pišem zgodbo. Želimo si dvigniti nivo nogometa in omogočiti dekletom, da se z njim ukvarjajo, pri tem pa jim želimo pokazati, da lahko v nogometu ostanejo na več načinov, ne le kot igralke,« pravi Manca, ki sledi svoji vzornici Andreji. »Za sabo ima izjemno zgodbo, uspešna je bila tako v športnem kot akademskem in poslovnem svetu. Vzornica ni zaradi kariernih uspehov, ampak zaradi dobrote in srčnosti ter preprostosti, s katerimi si želi in hoče zagotoviti čim boljše razmere za razvoj nogometašic. Prava gonilna sila je, v to vlaga ves prosti čas in daje voljo in energijo vsem nam,« sklene Manca.